Uncategorized @sl
PO BOBU, ČEZ VESOLJE, K BOGOVOM – kolumna za Večer
Feb
Vsi so rekli, da bo na Švedskem mrzlo. Da bo sneg. Da potrebujem dolge gate in filane pulije. Sploh pa, zakaj bi človek rinil na Švedsko sredi zime? Na dopust sem šla. Na mrzlo. V sivino severa evropske unije, ki ne priznava evra. Dobrih tisoč kilometrov stran od vojnega območja. Pozabit na nekaj globoko-osebnih življenjskih prepletov. S seboj sem vzela svojega potomca, da bi mu dala sebe po dolgih dneh, ki so naju trgali narazen.
Švedska naju je sprejela v pomenljivem plesu snežink. Pristali smo na poledeneli stezi, ljudje so zaploskali. Pred leti me je bilo letenja na smrt strah. Smešen izraz. A vendar. Zadnje čase si dopusta ne znam več predstavljati brez letala. Čeprav se mi je tudi prvomajski Cres prikupil. Če mi le ne bi razneslo gume na tisti samotni cestici, trideset kilometrov pred prvo civilizacijo, z otrokom, psom in mačko v avtu. Smo rešili. Vse ostalo je bilo res prikupno. In dišeče. Švedska nima posebnega vonja. Ima pa vibracijo. Kot neki povsem ločeni svet. Vibrira na način, ki te hočeš-nočeš poveže z divjo naravo. Tudi v mestu čutiš zasnežene iglavce in volkove nad njihovimi koreninami. Ljudje so podobni tistim, s katerimi sem si nekoč delila zrak na dunajskih podzemnih vlakih, ampak delujejo bolj prepričano v potek svojega življenja. Tu in tam lahko koga analiziraš; če naletiš na redkega, a še vedno obstajajočega originalnega Šveda, te misel v trenutku ponese med vikinge in tvoj um ti šaljivo predstavi Ragnarja v moderni parki, pisanih nogavicah in na kolesu. Seveda nosi čelado. Toda njegova svetlodlačna brada je enako bujna kot Ragnarjeva pred tisoč leti. Navzven tista življenjska suverenost, a če ga dovolj dolgo opazuješ zaznaš človeškost, ki se sprašuje o svojem smislu. To te poveže v ta svet in ne zdi se ti več tako tuj. Začneš se spraševati, ali je tudi tukaj kdo, ki prebija zidove lastnega poguma, da bi našel mir v srcu?
Kdor je bil priča letošnji prireditvi Bob leta ve, da sem se odela v črno obleko, perje in veliko ognjeno-rdečih las. Vikingške zgodbe so se zarisovale v mojem izgledu. Dve tanki vrvici sta me dvignili osem metrov visoko, k bogovom, no, h gledališkim reflektorjem, mimo katerih nisem mogla, zaradi kompleksnosti obleke. Dva moška, ki bi lahko simbolizirala bogova, sta nad menoj upravljala z vrvicama in me tako imela “v svojih rokah”, kot ptico brez kril. Tam zgoraj, ko sem, z obrazom le nekaj centimetrov stran od reflektorja, preštevala delčke gledališkega prahu, sem naposled zaprla oči in prosila vesolje, da se preseli vame. Ni me bilo strah višine. Strah me je bilo, da ljudem ne bom mogla dati to, po kar so prišli. Ali pa sem se sama namenila jim dati nekaj, kar je moralo biti več od tega, po kar so prišli. Vse vaje v 48-ih urah pred tem trenutkom so se zalomile. Skoraj vse je šlo narobe. Nikjer nobenih bogov. Samo trenutki, ki so se zatikali eden na drugem. In tako tudi ljudje. Projekt je lep. Pomemben. Bob leta je platforma ultimativnih resnic, ki jih ljudje morajo slišati. Je soočenje. Za vsakogar. Vedno. – Vesolje, pridi v mene. To je vse, kar imam – vdih – spustita me. Pod menoj Pozvek izvaja pirueto, Ajda Stina se igra s kabarejsko zgodbo, Domen s trobento prihaja na oder in jaz si nadenem nasmešek. Zagledam ljudi. Zagledam veliko znanih obrazov. Začutim občinstvo, ki hoče večer, v katerem bo pozabilo surovost slovenskega vsakdana in na sistem pogledalo skozi filtre, ki smo jih mi gradili tedne in mesece za ta večer. Zaradi srca, ki se razveseli vseh teh ljudi, se tudi nasmešek udobneje namesti na obrazu in postane naraven. Ko pristanem na trdnih tleh, vem kaj mi je storiti. Od prve do zadnje besede, vem. Govorim. Ljudje se smejijo. Pristno. Glasno. Ploskajo. Ne, da bi vedeli, me postavijo na odru. Začnem se spet dvigati. Tokrat metaforično. Ljudje se dvigajo z mano. Lepo je. Veličastno. Vesolje je v meni. Pride še Pozvek. Ve, kako se pridružiti. Ve kako vstopiti na ta vlak. Peljemo se skupaj. Kakšni ovinki so še vedno nevarno ostri, nismo se uspeli povsem pripraviti, a saj se nikoli nihče ne more povsem pripraviti, kajne? Držimo se. Vse več je smeha. Vse več zabave. Pa vendar, vsi vemo, da nas na postaji čaka nekaj pomembnega; najpomembnejša resnica. Izreče jo doktor Zver. Ni odkril tople vode, a je prvi, ki je povedal na glas. Pa ne samo v tistem bobovskem stavku, pač pa tudi, ko se sprehaja po odru naslednjih petnajst minut in predava o sfiženosti sistema, ki ga dopuščamo s svojo tihoto. Pravi, da je znanilec slabega časa, v katerem smo se znašli in da je njegova normalnost za marsikoga še vedno nenormalnost. Ljudje na koncu zaploskajo, shranijo podarjene kremenove zobne ščetke in se podajo na zakusko. Mediji na hitro zapišejo o dobitniku nagrade Bob leta 2024 in čez en teden se zgodi EMA. Raiven tri dni pred EMO izda svojo prvo srbsko skladbo s provokativnim videom. Mojstrovino, če vprašate mene, a ni nujno, da vsi to razumejo tako. Še ena normalnost, ki jo bodo ljudje imeli za nenormalno. Še ena znanilka slabega časa? Raje novega. Ema se začne s presekom skorajšnje golote ter študentskega simfoničnega orkestra. Pride vračevski zven, drzna Astrid, pride Klemen in se postavi na glavo. Zmaga. Slovenci odločno podprejo njegovo dolgoletno željo po nastopu na Evroviziji, njegovo večplastno ustvarjalnost, njegovo zgodbo. Nihče več ne govori o Bobu. A tudi o EMI ne bo čez en teden govoril nihče več. Luka Dončič zamenja klub. Vroča tema za veliko Slovencev. Švedi pa o tem ne vedo ničesar.
Pogledam skozi okno hitrega vlaka, ki naju vozi od Gothenburga do Stockholma. Končno sneg. Končno tista narava, iglavci in volkovi. Končno tudi jaz pozabim. Marsikaj. Na Švedskem bom zaključila nekaj poti, ki so postale brezciljne. In ko pridem nazaj, bom spet prosila vesolje, da se vrne v mene.