ENAINDVAJSETIČ – nominacija za kratko zgodbo

Prvič se je zgodilo v igri. Vsaj njej se je zdelo, da sta se igrivo žgečkala in prerivala na postelji. Njegove pesti so iznenada trikrat silovito udarile v njen hrbet. Potem tišina. V njenih mislih pa krik zmede. So to bili čisto pravi udarci? Zagotovo se je zmotil. Ne. Čisto pravi udarci so bili. Zakaj hočeš takoj prikriti resnico? Komaj si ga spoznala. Zadnjič ti je ob štirih zjutraj igral kitaro v hotelski postelji, ki sta jo pred tem vsaj štirikrat prepojila s poželenjem. Nekdo je trkal po steni, ker je želel spati, pa se nista zmenila zanj. Spraševala si se, od kod ga je prineslo v tvoje življenje. Tako privlačnega. Tako ustvarjalnega. Tako prijaznega, po vseh viharjih, ki si jih preborila z bivšim. Zdaj pa nočeš tega izpustiti, kajne?

»Boš zdaj odšla?« je njegov glas skoraj brezbarvno prerezal zrak v tisti zadušljivi spalnici, v kateri je smrdelo po vlagi, a je bila pripravljena to spregledati, samo zato, da bi bila z njim. In da bi se po dolgem času imela lepo. In divje. In brezskrbno. Z njim je spet segla v neizživeto sebe, v pozabljeni rock’n’roll. Hotela je nekaj odgovoriti, a ji je zmeda zašila usta. Kaj pa naj odgovori? Seveda ne more zdaj oditi. Ravno sta začela. Kar je storil, je narobe, a saj je tudi ona bila pregroba…najbrž. Najbrž je bila pregroba in je zato tako odreagiral. Vprašanje je sicer zvenelo tako, kakor, da bi zanj to bilo edino logično. Da ona zdaj odide. Kakor, da se mu je to zgodilo že s katero drugo. Ki je, po tem, odšla. Zato je edino logično, da bo tudi ona zdaj odšla. Ker se ceni. Ker se spoštuje. Ker ne bo dovolila, da bi moški mlatil po njej.

Zgodilo se mu je. Slučajno. Ostala bom. Preutrujena sem za še en razhod. Preutrujena za skrbi in samost. Potrebujem počitek od resnobnosti. Potrebujem, da me ima nekdo rad.

Naslednje jutro je dišalo po pečenih jajcih. Ni marala jajc za zajtrk. Prinesel ji jih je v posteljo. Njihove beljake je s sokom rdeče pese pobarval rožnato. V kuhinji je bil ustvarjalen. Poljubil jo je na čelo. Jedla sta. »Oprosti za včeraj … upal sem, da ne boš odšla,« je nato rekel prijazno. Usta je imela še zmeraj zašita. Privila se je k njemu in potem sta se ljubila. Ni marala niti jutranjih seksov. Njeno telo je bilo zaspano. Ampak nekako je bilo treba utopiti kričečo zmedo. In zamenjati temo dneva.

Drugič je bilo v njenem stanovanju. Pred njenim triletnim sinom. Ravno je odhajal. Cel dan sta se kregala o tem, kaj njej pomenijo božični rituali. Ona ga je prepričevala, da prižiga adventne sveče zaradi čarobnosti pričakovanja, on jo je zmerjal z izdajalko, ki zagovarja cerkveno pokvarjenost. »Hvala, da si spila moj čaj,« je s strupenim sarkazmom siknil vanjo po tem, ko si je obul čevlje, ona pa, ki je skodelico, ko je ta že skoraj uro samevala na mizi v kuhinji, pravkar vzela in odpila polovico mlačne vsebine, je zdaj jezno zamahnila proti njemu, da je druga polovica vsebine zletela po zidu in po njegovi srajci. Besno se je zagnal proti njej in jo v kotu kuhinje, kjer ni mogla nikamor več, brcnil nad koleni, da se je skoraj sesedla od bolečine. Vse, kar je videla takrat, je bil obrazek njenega sina ob jedilni mizi, ki je gledal v njeni smeri in čakal, da bo jokala. Ni jokala. Vstala je, obula čevlje in stekla iz stanovanja, kakor da bi hotela steči iz svojega življenja. Kam pa naj grem? Otroka sem pustila tam. Ampak otroku ne bo storil ničesar, to vem. Jaz pa moram stran. Daleč stran.

Na parkirišče pred blokom se je ravno pripeljala njena sestra. Saj res, zmenjeni sta bili, da se oglasi na obisku. On bi moral oditi, preden pride sestra, a se je zgodil incident s čajem. Saj, morda, če ga ne bi polila, ne bi imel razloga, da bi me zbrcal.

»Udaril me je,« ji je takoj priznala. Nekomu je morala povedati. Sestra jo je razočarano pogledala, potem sta šli skupaj v stanovanje. Tam je on sedel na tleh in se igral z otrokom. Prizadeto ju je pogledal, ko sta vstopili. Tako majhen je zgledal. Nič več privlačen. Samo majhen. V njegovih očeh, je bilo spet tisto vprašanje »A boš zdaj odšla?«, a ni rekel ničesar. Sedli so k mizi. Sestra je rekla, da ve, kaj se je zgodilo in da ne želi nikoli več slišati, da je storil kaj takšnega. On je ponižno prikimal in obljubil, da ne bo nikoli več nasilen. Nato je odšel. In se vrnil že naslednje jutro. Z vrtnico in kitaro in zabojem svežih jajc.

Ni vedela, kaj bi počela z življenjem. In tako zelo si je želela, da bi jo nekdo imel rad. Njen bivši je nehal obiskovati otroka. Ostala je sama. Potrebovala je moškega. Pometla je stanovanje. In njegovo sranje pod preprogo. Jedla je jajca.

Nekega dne, ga je obiskala v njegovem klubu. Rekel je, da je vse njegovo in jima naročil hrano. Rekel je, da je manager. Da obvladuje sceno. Imel je prijazne oči. Pravzaprav, tako prijaznega pogleda ni videla še nikoli. Čutila je, kako se brezizhodno zaljublja vanj. V njegovo moč, četudi je ta bila oblečena v vonj po vlagi. Rekla mu je, naj bo njen manager, ker potrebuje nekoga, da bi ji pomagal pokazati ljudem, kar ima za povedati kot pisateljica. Ni ji pritrdil. Rekel je, da zanj nekdo, ki je napisal samo eno knjigo, še ni pisatelj. Potem sta se spustila v klet lokala, kjer je na vratih sedela njegova bivša, ki je hkrati bila tudi njegova zaposlena. Pregledovala je vstopnice za predstavo. Nerodno ju je predstavil. Vse, kar vem o tej punci je, da jo je, odkar je prebral mojo knjigo, pustil in zdaj samo še dela zanj. Smili se mi. Situacija je bedna. Ni vedela, da jo je prav ona odrešila pekla, s tem, ko se je sama potapljala vanj.

Ko se je zgodilo tretjič, se je, po tem, ko ji je zvijal roko na hrbtu, s treskom vrat zaprl v kopalnico. Bilo je že tretjič! Zdaj je vse v njej kričalo, da mora bolj drastično ukrepati. Poklicala je očeta. On jo bo zagotovo zaščitil. Medtem ji je on iz kopalnice pisal sporočila o tem, kako bo kriva, ko bo z britvijo zarezal v svoje žile. Kako bo kriva, ker se bo zaradi nje ubil. Ko je prišel oče, mu je pokazala sporočila in brez pomislekov je razbil vrata v kopalnico. Tam je sedel on. Na robu kopalne kadi. Spet tako majhen. In povsem nepoškodovan. Oče je bil zmeden. Ni vedel, kako naj postopa proti temu moškemu, ki naj bi bil nasilen do njegove hčere, čeprav v resnici zgleda tako žalosten in povsem nenevaren. Pač izgubljen v svoji ljubezni … kot je bil on sam izgubljen ob njeni mami, pred dvajsetimi leti, ko je potem odšel in jih pustil same. »Prosim, če greš,« je zato odločno, ker je imela očeta ob sebi, rekla ona in mu pokazala izhod. Skušal jo je objeti. Oče se je umaknil v drugo sobo, da ju ne bi motil. Izmaknila se je objemu in zakričala, naj odide. Odšel je.

Naslednje jutro je na vetrobranskem steklu svojega avta našla list, na katerem je pisalo »Ljubim te.« Nato je v telefon prejela fotografijo, na kateri je poljubljal namišljeno njo, ki jo je tako pogrešal, da je vso noč prebil zunaj v gozdovih in jo iskal. Z mrazom, ki ga je bičal, se je kaznoval, ker je takšen kreten.

Ni odpisala. Poskusila bo nazaj v svoje življenje pred njim.

Čez tri dni je v nabiralniku našla pismo, v njem pa šest strani rokopisa. Pisal je o tem, kako trpi, kako jo ljubi, kako je ugotovil, da nikakor ne more živeti brez nje. Da je ona njegova boginja. Da je sanjal, kako je v resnici on oče njenega otroka in da sta si usojena. Nato je takšno pismo našla čisto vsaki dan. Tudi ob sobotah in nedeljah. Vedno je bilo šest strani rokopisa. Ni mogla zaustaviti procesa, ki se je pričel odvijati v njej. Res me ima rad. Tako zelo me ima rad, kajti, kateri moški bi se ure in ure mučil na roke pisati o tem, kako zelo me ljubi. Komaj čakam, da se zjutraj prebudim in odprem poštni nabiralnik, v katerem bo ljubezen, kot mi je ni poklonil še nihče. Toliko besed, pozornosti, kesanja, priznanja. Tako drzno mi razkriva svojo ranjeno dušo. Ker, tudi on je ranjen. Ker ga je mama zapustila že kot dojenčka, ker ga je oče zatiral in poniževal. Ker so ga dekleta prizadela, ker so ga prijatelji izdali. Oba sva ranjeni duši. Ampak hej, ne. Tepel te je. Naj bo še tako ranjen, tega si ne smeš dovoliti. Dovolj je bilo ranjenih moških v tvojem življenju. Čas je zate. Da zadihaš. Da se spoznaš. Da se zgradiš. Ampak ta pisma! Ta prekleta ljubezenska pisma.

Zvonec. Devet zvečer. Odpre. Tam on, seseden na hodniku. V tekaški opremi. Pravi, da je pritekel skoraj dvesto kilometrov, da bi ji pokazal, koliko mu pomeni. In da ji ga ni potrebno sprejeti nazaj v življenje, samo v stanovanje naj ga spusti. Na kakav. In pogovor. Potem bo odšel. Nikakor ga ne morem pustiti pred vrati. To nisem jaz. In zdaj, ko poznam vso njegovo bolečino, ki mi jo je razgalil v pismih, mu nikakor ne morem odreči kakava. In pogovora. Pustila je priprta vrata. In tisto noč si jo je spet vzel. Kot si hudič vzame svoje. Neopazno. Samo strese te in že je v tebi.

»Veš, nekje sem prebrala modrost o tem, da smo včasih prepričani, da ne moremo mimo črne luknje, v resnici pa lahko. Preprosto ne stopiš vanjo, ampak jo obideš in greš končno naprej,« je rekla mama, med peko svojih slavnih skutnih palačink. Ona je brisala kozarce, sestra pa je samo slonela na pultu in ni rekla ničesar. »Vem, mami, vem, da se prostovoljno mečem v luknjo, ampak nekako se mi zdi, da to ne bo trajalo. Morda moram nekaj še izkusiti z njim, ampak čutim, da ne bo trajalo. Zagotovo ne bo trajalo…pet let! Morda samo še nekaj mesecev, da vidim, kaj bi rada z življenjem. Da vidim, kako bom služila svoj denar, poskrbela zase in za malega.«

Ko se je zgodilo šestič se je obranila. Nekje, v družinski kleti, so shranjeni njeni pokali iz karateja. Vrgla ga je čez ramo, zaklenila vrata, da ni mogel za njo in kar v copatih stekla iz hiše njegovih staršev, v ledeno noč. Drgetala je od mraza. Bila je več kilometrov stran od živih duš. Ni imela denarja pri sebi. Ni vedela, kam bo šla. Ampak je šla. Brozgasta mokrota na cesti je kmalu prebila tekstil na podplatih. A se ni ustavila. Nato je začutila utrujenost in sram. A boš zmogla ustaviti avto in prositi za prevoz? A boš zmogla pozvoniti pri hiši, kjer vsi že spijo? Kako si si lahko zakuhala takšno sramoto? Kmalu je za seboj slišala znani zvok tri-tisoč-kubičnega motorja njegovega poltovornjaka. Skrenila je s ceste, na polje in se ihteče prebijala čez zamrznjene kupe zemlje. Vse dokler je ni dohitel in se ji vrgel okoli telesa, da se je počutila, kakor da bi jo pokosil kombajn. Z obrazom je udarila ob trdo zemljo. »A se lahko prosim umiriš in nehaš z neumnostmi?« je zadihano puhnil toplo sapo v njeno uho. To vprašanje je potem slišala še milijonkrat. Vedno znova, ko je skušala zbežati iz zgodbe brez izhoda. Vedno znova, ko jo je s svojim strupenim jezikom in s svojimi brezsramnimi kremplji spravil do sesutja, da je kričala, v ihti mlatila po njem in se tresla od dušečega obupa, jo je vprašal, če se lahko zdaj umiri in neha z neumnostmi.

Nikoli si ni zapomnila, kaj točno ji je govoril, kadar jo je zbadal z besedami, vedela je samo, da jo je pomanjševalo in iz nje delalo grešnico. Vedela je, ker je videla, kako se obrača sama vase in v svoje temačne kotičke, v katerih je smrdelo po zlorabi  in izdajstvu iz otroštva. Videla je, kako izginja s tega sveta kot svetloba in ostaja samo še kot sajast obris svojih porušenih ambicij.

Potem se je nekega dne prijavil na Društvu za nenasilno komunikacijo. Sam od sebe. Toplo so ga pozdravili in sprejeli kot zmagovalca, saj se nihče ne prijavi sam. On se je. »Veš,« je rekel po začetnem srečanju, ko se je vrnil v njeno stanovanje, »pri prvi nalogi smo morali obkrožiti, zakaj smo tukaj, na teh delavnicah in vsi so rekli da zato, ker jim je tako naložilo sodišče, eden je celo rekel, da je vsega kriva žena in da bi morala na teh delavnicah biti ona, ne pa on. Pff, ne dojamejo, da so oni krivi. Da imajo težavo. Jaz pa vem, da jo imam in hočem se popraviti. Želim biti boljši zate in za sina. Čeprav ni moj, ampak jaz ga čutim, kakor, da bi bil moj. In zato se hočem truditi za našo družino.«

Neke noči je odkrila njegova prijazna sporočila drugi ženski. Mladi tekačici. Tiste dni je skoraj vsak dan hodil teči in ona se je trudila razumeti, da je to tisto, kar potrebuje, da bo potem bolj miren. Da bo lažje on. Pa je res bil on, v vseh svojih odtenkih. Njegov obraz je vse pogosteje zgledal tako, kakor, da hoče ubiti, uničiti, zaklati. »Zadnje čase veliko mislim nate, medtem ko tečem,« je napisal. Drugi. Ženski. Prisililo jo je na bruhanje. Vzela je telefon in tej isti ženski napisala, kaj vse ji je počel. Ne zato, da bi uničila njun sladek mehurček, ampak, da bi razkrila smrtonosno nevarnost hudiča, s katerim je imela sama opravka, ta, druga ženska, pa ni niti slutila, komu se odpira. Potem je vso resnico napisala še njegovi sestri. In njegovemu dobremu prijatelju. Oba sta že vedela. Oba sta ves čas vedela. Obema je bilo žal, da mora z njim doživljati nasilje. Oba sta imela njega raje kot njo. Ni jima mogla zameriti.

Nekoč je poklicala policijo. Prišli so, naredili zapisnik in odšli, ne da bi počakali, da bo iz stanovanja odšel tudi on. Zato je ostal. Čez nekaj mesecev je bila izbrana na razpisu za pomembno delovno mesto. »Saj veš, da ne bi dobila te službe, če ne bi bilo mene, ne?« se ji je pomuzal.

Pet let je že zdavnaj minilo. Še vedno je tukaj. Vrača se kot parazit. Nima več svojega avta. Nima svojega stanovanja. Spi pri njej na kavču. In ji peče jajca. Kadar ni z njo, laja za drugimi in če mu katera da, jo brezsramno vzame. Ona to ve. Videla je na lastne oči.

Zadnjič se je nekdo zaletel v njen avto in odpeljal s kraja nesreče. Morala je prijaviti nesrečo s pobegom. Šla je na policijsko postajo. Tam je čakala štirideset minut. Dovolj, da je dvajsetkrat prebrala vsebino s plakatov, ki so viseli na steni. In so govorili o tem, da v nasilju ni sama.