NAJ VAM RAZKRIJEM SKRIVNOST

Pravijo, da je vse minljivo. Da vse lepe stvari enkrat izgubijo svoj sijaj. In ko se ti to parkrat zgodi, celo začneš verjeti v to. Naenkrat se za svojo srečo pričneš bati… Ko je preveč lepo, pričneš razmišljati, da bo tudi tega enkrat konec in prišli bodo oblaki, nato viharji in na koncu bo vse skupaj zalil val obupanja. Seveda, bo potem spet posijalo sonce in nato bo v tvoje življenje vstopila nova priložnost. Odprla se bodo nova vrata in spet boš cvetel.
Toda, kaj če se naveličaš vedno znova cveteti, predvsem pa veneti. Kaj, če bi želel ostati v trenutku sreče za vedno??
Kaj, če bi vsak dan jedel tisto najbolj okusno juho in se je nikoli ne bi naveličal? Je to sploh mogoče? Potem bi morala juha vsebovati sestavine, ki te zasvojijo. Toda to, vsi vemo, da ni dobro za človeka – zasvojenost. Zasvojenost je namreč umetno ustvarjena potreba po nečem, v čemer ne prepoznamo ničesar globokega več. Vse je samo še površinsko.
Zato so prave stvari vedno plod naših instinktov. Prvinski občutki so tisti, ki nas vodijo v trenutke pristne sreče. In skrivnost je, da jih nikdar ne bomo mogli nadzorovati v popolnosti. Nekateri temu pravijo tudi usoda, drugi vesolje, tretji energija… Dejstvo je, da magnetizem sreče deluje le, kadar povsem “nečloveško” naravi okoli nas pustimo, da cveti po svoje.
Tisto lepo, kar nikoli ne mine, je cvet v nas samih. In, ko ugotoviš, da si edini, ki lahko ta cvet resnično vidi v vsej svoji lepoti, takrat stvari okoli tebe nehajo izgubljati sijaj. In takrat tudi ugotoviš, da prav za prav nikoli ne nehaš cveteti, le narava okoli tebe, spreminja svoje barve.
Daleč od tega, da bi jaz v praksi že prišla do prepričanja, da nikoli ne neham cveteti – samo prvinski občutek mi pravi, da je tako. A še vedno me je strah, da so stvari včasih prelepe, da bi lahko bile tukaj za vedno…. Še vedno me je strah, da se ne bom izognila ovenitvi in bom od začetka cvetela, znova in znova.
P.S.: Za vedno bi te želela spraviti v moje srce…
<photo id=”1″ />