Po depresivnem februarju je prišel še bolj depresiven marec in potem še obupen april. No, vse tam do polovice, ko sem končno prišla do morja. In nekaj sonca, kajti priznati moramo, bilo je sivo in žalostno vso zimo, potem pa še, že v koledarsko povsem pomladnih, dneh… in mrzlo – fuj!
Kakorkoli odhod na morje je presekal mojo otožnost. Morje me zmeraj napolni z ljubeznijo in toplino, tokrat pa je prišlo še v kombinaciji s plesom! Zame je ples tako, kot za mnoga dekleta šoping – strastno ga obožujem. Če bi lahko, bi celo življenje preplesala, prepela in prepisala. Nekje na morju! Mimogrede, ta misel se mi je utrnila prav zadnjič, na koncertu mojega naj naj naj naj najboljšega pevca Oliverja Dragojeviča. Njegove pesmi na koncertih me zalijejo kot cunami in potem me ves večer nosi tok pozitivne energije in navdiha, ljudje pa mi po navadi pravijo, da žarim kot da bi se ponovno zaljubila. In na nek način se. Za trenutek začutim sama sebe v sebi in začutim svoje čudovito življenje. Za trenutek čutim najglobje možno zadovoljstvo in srečo …. in moč. V tem čarobnem trenutku imam občutek, da bi lahko dosegla vse, kar si želim.
Toda že takoj od zadaj trka še tisti drugi občutek, ki mu eni pravijo realnost, drugi trdna tla in tretji zdrava pamet. Ne strinjam se ne z enim, ne z drugim in ne s tretjim izrazom. Jaz bom to poimenovala “zaslepljenost vsakdana”. Namreč, vsi poznamo te občutke neizmernega navdiha, čeprav jih doživimo na različne načine. In vsi poznamo tako imenovano vrnitev v ustaljen urnik vsakdana – ker je to pač tako in nikakor drugače.
Ampak, kot sem že omenila, jaz menim, da je to samo zaslepljenost! Po čudovitem dnevu, pridejo spet dnevi, enaki tistim pred tem spektakularnim trenutkom in navdahnjene misli so kmalu požrte od skrbi vsakdana, ki pa jih rojevajo naloge iz “dnevnih seznamov opravil”.
Vsak ponedeljek gledam ljudi – tukaj na Dunaju jih je še več – ki s svojimi čednimi aktovkami in stokilskimi računalniškimi torbami stopajo po svoji ustaljeni poti. In vsak ima svojo ustaljeno zgodbo. In vsak ima svoje sanje, ki pa v večini ostajajo to kar so v osnovi – sanje. In tukaj ne gre samo za karierne sanje. Govorim tudi o sanjah o boljšem ljubezenskem odnosu, o boljši ali drugačni družbi, o boljšem preživljanju prostega časa, o dopustu, o koncertu AC/DC, o sanjskem moškem, o sanjski hiši…o sanjskem tem in onem…o stvareh, ki se nam zdijo tako zelo sanjske, ker obstajajo samo v našem sanjarjenju, v katerem pa je vse mogoče….enkrat nekoč.
Tudi jaz sanjam. Sanjam o uspešni karieri tukaj na Dunaju, sanjam o sanjski hiši tukaj na Dunaju, sanjam o Kubi tukaj iz Dunaja in o dvojezično govorečih otrocih (haha). Toda vse to je zgodba iz prihodnosti. Prihodnost pa je tako neotipljiva kot topla dlan boga.
Skratka, po sivini na začetku pomladi je posijalo sonce in pogrelo moje srce od petka do nedelje v čudovitem vikendu, ki sem ga preživela na Dunaju. Torej v tujini, kjer sem sedaj doma. V petek sem najprej na svojem “oldtimerskem beciklu” prekolesarila 25 kilometrov skozi ulice, pa ob reki in med velikanskimi križišči, pa mimo polnih kavarnic, vse do neprebojne gneče turistov, kjer je bilo potrebno stopiti s kolesa in se vključiti v tok radovednih čredic. Potem pa na metro kar s kolesom in nazaj domov. Si predstavljate kako frajersko??! – da se pelješ samo naprej in potem, ko se ti več ne dá ne rabiš gonit vso to pot nazaj, ampak se nazaj pelješ z vlakom 😀
Naslednji dan pa na izlet s psom, po podolgovatem mestnem otoku, mimo ljudi v kopalkah, mimo ljudi, ki so igrali odbojko na mivki, mimo ljudi, ki so pod velikim baldehinom z gromozanskimi zvočniki najbrž že 48 ur skupaj “bounce-ali” na dobri stari rave in mimo tisočih družin na kolesih, vse do simpatične gostilnice ob reki, tam pa porcija pomfrija s kečapom in jabolčni štrudelj, s pogledom na Vienna International Center in bungeejumperje na Donauturmu. Takrat se je zgodilo. Tisti premik misli, po katerem sem hrepenela v februarju. Tisti trenutek miru ob tem, ko začutiš dom. Tukaj sem doma. Tukaj se mi lahko uresničijo sanje, ker je to moj dom in tako moje varno izhodišče. Nikamor se ne rabim vračat. Nihče ne rabi priti k meni, da bi mi delal družbo. Ne, tukaj sem jaz spet počasi jaz in za to ne potrebujem nikogar.
In kdo sem jaz? V navezavi z Dunajem predvsem mlada poslovna ženska (okej nisem še, sem pa poslovna študentka 😛 ), ki sovraži rutino in ustaljenost (Slovenci jo ljubijo) in v nasprotju s tem ljubi dogajanje na vsakem koraku. Obožujem restavracije in kavarne, obožujem ulične glasbenike, obožujem mestni utrip tisočerih zgodb, ki se prepletajo po ulicah, uličicah in cestah, mimo tramvajev, starodavnih konjskih vpreg in veličastnih stavb. Občudujem petje dunajskega Kosa na mojem oknu in rožnato-bež kombinacijo tulipanov v vseh kotičkih mojega mesta.
Osrečuje me tudi misel na nedeljsko brezkončno ponudbo zajtrkov in brunch-ev po vsem mestu. In prijatelji, prišli so! Pa ne iz Maribora…no delno. Tukaj so, pojavili so se takoj, ko sem jih nehala intenzivno iskati.
In kako mi je uspelo nehati intenzivno iskati v vsej svoji osamljnosti, ki sem jo izjokala v prejšnjem blogu z istim naslovom? Zadelo me je nekega dne ob sprehodu po mestu. Bila je ravno pravšnja gneča, da je bilo moč začutiti tisti utrip o katerem sem malo poprej razlagala. Pomislila sem, kako prijetno mi je v tistem trenutku, čeprav sem popolnoma sama, okoli mene pa mrgoli ljudi, takšnih in drugačnih. Toda, jaz sem bila zadovoljna s tem, da sem bila sama in sem lahko opazovala…kot majhen otrok. Potem sem se spomnila, da nikoli v otroštvu nisem iskala prijateljev, niti nisem bila pretirano zaposlena z njimi. Bila sem večinoma popolnoma sama, v svojem čudovitem svetu Duplo kock, plastičnih živali in ploščic iz parketa. Kasneje pa s škarjami, lepilom in revijami iz katerih sem izrezovala zame takrat pomembne stvari, kot na primer najlepše fante, ki jih je bilo moč takrat opazovati na slikah najstniških revij (“moj popolni fant,” sem takrat zapisala, “je mešanica Eminema, Josha Hartnetta in Robija Williamsa.” — neverjetno!). Med drugim sem v svojem otroškem svetu napisala dva romana in eno seminarsko za svoje starše (Jaz- nasjtnik), da bi me bolje razumeli. Posnela sem vsaj ducat kompilacij ljubezenskih cd-jev (nekaj je bilo vmes še Reggie-ja) in izdelala glineni penis.
Ob vsem tem so bili v mojem življenju prijatelji in družabniki prisotni na vse možne načine, a v resnici jih nisem potrebovala. Samo uživala sem ob njihovi družbi – po potrebi, nisem pa hrepenela po njih. Ne vem, zakaj sem zadnjih deset let mislila, da jih nujno potrebujem in da brez njih ne morem živeti !?!
Moje življenje je razburkano, to je dejstvo, toda v resnici sem sama sebi dovolj. Z vsemi projekti, s katerimi se običajno zasipavam, tako ali tako nimam časa za nenehno brezčasno druženje v kafičih, kot se je to dogajalo na primer lani, ko sem bila še v Mariboru (tam se seveda nič ne dogaja).
Dunaj mi je namreč dal tisto neprecenljivo možnost, da sem spet sama s seboj in s svojimi malimi ustvarjalnostmi, v katerih se v resnici počutim tako domače, kot v otroštvu, ko nisem ničesar zares pogrešala. Spet se vračam v svoj ustvarjalni svet in prepričana sem, da bo iz tega nekoč tudi nastala moja sanjska hiša, moja sanjska kariera in moji dvojezično govoreči sanjski otroci. Tukaj na Dunaju, seveda.
P.S.: Za tiste, ki morda ne najdete povezave med prvim in drugim delom tega zapiska; zaslepljenost je nekaj zaradi česar ne počnemo stvari v katerih uživamo, ker smo zaslepljeno prepričani, da za to nimamo časa, hkrati pa se počutimo grozno krivi, ker se odpovedujemo svojim strastem. Večina ljudi tako ostane v ustaljeni vsakdanji rutini, ki jih izčrpuje in tako nikoli ne izpolnijo svojih sanj – ker si preprosto ne vzamejo časa za prave stvari. Mene je osamljenost na Dunaju, ki jo opisujem v februarskem prvem delu pripeljala do uvida prave sebe – za to sem namreč naenkrat imela preveč/dovolj časa.