Končno žarki. Končno spet ptičje petje… in kočno spet jaz z mirom v sebi. Ne gre toliko za to, da sem pravkar zaključila s “šprinti na kratke proge” na študijskem področju, kot gre za mir, ki ga prinaša spontanost poletja.
Ta semester je bilo veliko bolj domače med kulturnim cvetenjem, kot rada zdaj to poimenujem. V bistvu sem že zelo “dunajska” (in Dunaj je multi-kulti), razen, da še vedno govorim angleško, v nemščini pa tekoče naročim samo kavo. Toda angleščina je v meni zacvetela, kot še nikoli prej. In postala mi je všeč. Veste, veliko lažje bi vam sedaj to razložila v angleščini, saj ima tako čudovite besede in besedne zveze, ki v slovenščini pol toliko ne zvenijo poetično. In lahko govorim s komerkoli.
Zadnjič me je spreletel preblisk: kako se lahko v trenutku vse obrne drugače; tako, kot nismo pričakovali. Vdajamo se rutinam in poznanim potem, kakor da bi res bili zmožni vedeti svojo življenjsko pot na pamet, potem pa nas preseneti zima sredi poletja. Ali pa se zgodi, da povsem nesluteče pozabimo svoj prenosni računalnik na avtobusni postaji in se odpeljemo proti izpitu iz Trajnostnega managementa. Brez povratka! Izpit ali laptop?! Izpit, valjda!
Vse se spreminja, vse dobiva nove barve in vse je minljivo kakor listje, ki ga nosi jesenski veter. Nek prijatelj mi je nekoč rekel, ne naveži se na nič in na nikogar. Razen nase. Pa je to sploh človeško…mislim, da se ne bi navezali na nikogar ali na nič? Nekaterim sicer navidezno uspeva, na primer tistim, srečno samskim. Toda tudi oni se navezujejo. Navezujejo se na svoje čudovito samsko življenje. Jaz pa, na nekakšen sij, ki mu najraje rečem navdih. Navdih za iskanje nekakšnih višjih resnic v vsem in vsakomur. Nekako hočem verjeti, da je v vsem nekaj globljega. Da ima vse nekakšen višji pomen. In morda potem to včasih zgleda kakor, da sem navezana, samo zato ker iščem nekaj več v vsem. Morda bi kdo to imenoval lebdenje, nekdo drugi celo pohlep, spet tretji nemir. Toda v resnici je samo človeška potreba po raziskovanju. Radovednost in čutenje. Morda pa je to globlje v resnici ljubezen. Morda pa v vsakomur in v vsem iščem ljubezen. Samo zato, ker je svet poln sive zaslepljenosti in za ljubezen obstaja vedno manj prostora in časa.
Zadnjič sem med počasnim in mučnim branjem avstrijskega dnevnika Heute (ja, trudim se, da bi izgledala integrirana in zato na podzemni berem avstrijski časopis — menim pa da mi tudi zaradi tega nemščina vedno bolj ostaja v glavi) zasledila podatek o najbolj varajočih narodih. Razumljivo so bili med njimi Španci in Italijani (slednji imajo zapeljevanje “vsepovprek” nekako v kulturnem izročilu) vendar ti začuda niso zasedali prvih mest. Ne, najvišje so se uvrstili Švedi, takoj za njimi pa Švicarji in Danci. Smešno, narodi, ki naj bi bili najbolje preskrblejni in zato po zdravi kmečki logiki, najbolj zadovoljni. Toda očitno jim v tem njihovem zadovoljstvu nekaj manjka! Imajo prvovrstne službe, lepe plače in še super urejen življenjski standard….toda niso mirni….in skačejo čez plot. Sklepam, da gre za pomanjkanje tistega najlepšega — tistega malo globljega v človeku, za kar moraš malo potrpeti, malo počakati, malo pustiti da se razvije. Za ljubezen namreč, moraš ustvariti okolje, v kateri potem lahko zacveti. In če za to nimaš časa, kar je pa še bolj verjetno, niti znanja, kako bi se tega lotil ali pa kar je še huje, da nekako tega nimaš privzgojenega kot človeško in naravno, potem se tega sploh ne lotiš. Nekekako spustiš da gre in pride novo. Prepričana sem, da v teh svetovih, to nikakor ni razumljivo, ko gre za službo. Službe ne boš kar tako spustil, malo “pofušal” drugje in na koncu zamenjal. Vsaj v teh svetovih ne.
Ali te globine izginjajo iz našega sveta? So morda padle v enako brezizhodno luknjo kot severni medvedi? Tako čudoviti, tako veličastni, toda nikomur ni mar, če jih nekega dne ne bo več med nami.
Če se vrnem v svojo realnost z Avstralci, Indijci, Avstrijci, Rusinjami, Italijankami, Turkinjami, Bosankami, Latvijci po imenu Viktor, ki se pretvarjajo, da so modre angleške krvi, pravimi Angležinjami (aja ne, tudi ta je srbske krvi) in Francozi….oh ja, barvito je in zabavno. Vedno sem menila, da so narodi iz razvitega, bogatega sveta tisti, s katerimi se bom razumela najbolje. Toda na koncu so dejansko “južnjaki” tisti v katerih vidim globino. Duhoviti so, želijo se pogovarjati, smejijo se in razumemo se. Razumemo se na intelektualni ravni in skrajni čas je, da si neham tajiti svoje resnične vrednote. Skrajni čas je, da se neham ob bok postavljati brezhibnim gospodarstvom in bleščečim profesionalcem in se sprostim med “našimi”! In to niso nujno bivši Jugoslovanski narodi (brez zamere starejših generacij, ampak zame beseda “naši” nima pomena Jugoslavija in Balkan), ampak bolj mislim tiste, ki se ne bojijo pokazati čustev in ki jim ni nerodno predlagati kreativne ideje. Tisti, ki hočejo, da je malo drugače, malo bolj zabavno in zanimivo. Španci, Italijani, Francozi, Čehi, Rusi, Ukrajinci, Škoti, Indijci, Singapurci, Čilenci, Turki in tudi nekateri Balkanci so odprti, iskreni in so kreativni. Niso zagriženi in “zaboga” radi imajo barve, animacije in filme na Powerpoint-ovih prezentacijah. Smejijo se, veliko se smejijo. In tako je delo lažje. Tako je tudi bolj zabavno. Tako je užitek in ne samo pehanje za odobravanjem “nadrejenih”. Ni več dirka, pač pa je ustvarjalnost in delo, ki nas polni. In saj to je bistvo, kaj ne da?
Mnogi bi sedaj pomislili; slej kot prej bo mogla v službo in če ne prej bo tam stopila na realna tla. No, dokler me boste brali tukaj, v časopisu ( 😀 ) ali knjigi, bo očitno to moja realnost. Realnost je namreč v najgloblji točki, ki jo lahko vidite s prostim očesom, če si enkrat vzamete čas in naredite prostor za tisto — ljubezen, ki jo boste morda končno videli v listju, ki ga nosi veter.
Hvaležna za današnji navdih vas pozivam, da pomislite o globinah okoli vas. Kako globoko vidite vsak kanček vašega življenja?… Toliko ljubezni spustite v svoje življenje…