info@majamonrue.com |

IDI V TUJINO IN POSKUSI TAM OSTATI / 3.DEL

  Posted on   by   No comments

Blog_Maja_Monrue
Mineva tretje leto od mojega gostovanja v tujini, natančneje na Dunaju. Čas v katerem bi si nekdo v normalnih okoliščinah že zdavnaj ustvaril kariero, se naučil jezik in si poiskal nove prijatelje. Toda moja zgodba je nekoliko drugačna, sploh pa, ne vem, če v resnici obstajajo ljudje v normalnih okoliščinah. Že to, da se preseliš v tujino je neobičajna okoliščina, saj te v takšno spremembo običajno požene nekakšno “neudobje” na domačem terenu. Nato pristaneš na tujih tleh v entuziastičnem vzdušju “obrnil-bom-novo-stran-življenja”. 
 
Na Dunaju, na primer, na prvi pogled služb mrgoli, toda ko se poglobiš v iskanje ugotoviš, da je to, najboljše mesto za živet, že zdavnaj zasičeno z iskalci dela, ki prihajajo s celega sveta. Tako tukaj, kot kjerkoli drugje, je pomembno, da se najprej otreseš starih slovenskih vzorcev, ki se običajno vrtijo okoli monotonosti. Monotno delo, monotona podjetja, monotono preživljanje prostega časa. V tujini že v prvi vrsti iščejo ljudi, ki niso monotoni, pač pa so širokogledi, imajo vizijo tako za lastno življenje, kot tudi za njihovo podjetje. Iščejo ljudi, ki znajo tekoče komunicirati v lokalnem, pa tudi tujih jezikih in se izzivov lotevajo na najrazličnejše inovativne načine. Slednje Avstrijci še posebej cenijo, saj v svojih vrstah nimajo prav veliko inovativnosti.  Torej, če ste ves čas študija namenili za izpisovanje iz starih težkih knjig in učbenikov in ste pri tem pozabili odpotovati izza domačih meja in na svet okoli sebe pogledati skozi panoramsko okno, boste težko ustvarili svojo kariero tako v tujini kot tudi doma. In tudi, če boste odšli v tujino, ne boste našli tega kar iščete; spontanega uspeha. Kaj hitro se namreč lahko znajdete v tisti skupini Slovencev v tujini, med katere spada tudi sam Ivan Cankar. Znano je, da je svoja študijska leta preživel na Dunaju, a je o mestu napisal več slabega kot dobrega, saj ga je kot takšnega, v svoji situaciji revnega študenta edino zmogel začutiti. Toda, če pomislimo globlje, dela Ivana Cankarja so že v osnovi bolj nagnjena k tarnanju in negativi, ki jo lahko povežemo s pisateljevim splošnim pogledom na življenje. Ta se ni izboljšal niti, ko je Cankar že slaven in premožen živel v Ljubljani, pa je tudi takrat svet opisoval v črnini.* 
Torej to, kar okoli sebe vidimo in dojemamo je v veliki meri odvisno od naše širokogledosti. Če s seboj v tujino prinesemo privzgojeno slovensko nejevernost, bomo le stežka opazili tiste priložnosti, ki nam v resnici lahko spremenijo življenje. In ne trdim, da jih Dunaj ponuja na pladnju, kot samoumevne, toda ponuja jih v kompletu s pozitivnim in zdravim okoljem, v keterem se mora biti posameznik sposoben realizirati v svoji najboljši možni podobi. Seveda je to lažje napisati kot storiti, toda obstaja razlog, zakaj se večina Slovencev, ki poskuša svoje življenje ustvariti v tujini, nikoli več ne vrne v Slovenijo.    
 
Svet se je spremenil in zasičenost trga dela nas samo po sebi sili v inovativno razmišljanje. Ugotovila sem, da zame, bodočo diplomirano ekonomistko s specializacijo za podjetništvo, obstajata dve poti; Lahko se naučim tekoče nemško, se prijavim na delovno mesto v administraciji ali asistenci in počasi, v petih letih napredujem do položaja vodje projektnega tima i.p.d. Ob vsem tem seveda vse moje izkušnje, ki jih imam že zdaj na področju projektnega vodenja in podjetništva počasi osivijo, kakor v pisarni osivi tudi moja ambicioznost. Zato je druga možnost veliko bolj privlačna, vendar tudi, za monotone ljudi, nezaslišana. Zakaj ne bi v tujini zgradila svojo lastno podjetniško zgodbo?! Diplomirala bom iz podjetništva, za seboj imam praktično podjetniško izkušnjo in okoli mene je trg poln najrazličnejših potrošnikov, ki denar dejansko trošijo…ja, to je nekaj, česar v Sloveniji nismo vajeni. Tujina je zame lahko veliko ugodnejše okolje za podjetniško udejstvovanje in če se sprašujete koliko nemščine se moram naučiti, da se lahko grem podjetništva, naj vam omenim, da je na Dunaju okoli pet tisoč Slovencev, ki po naravi slovenskega naroda delujejo precej kolektivno in so zvesti uporabniki vsega, kar je slovensko. Tukaj bodo zato poleg mene, svoje podjetniško mesto našli še slovenski frizerji, zobozdravniki, zasebni splošni zdravniki, finančni svetovalci in računovodje, osebni trenerji in seveda vsi, ki lahko ponudijo kakršnokoli storitev pri kateri je sicer potrebno veliko komunicirati in se je hkrati ne da posluževati preko spleta. Torej vsak posel, ki ima kot osrednji fokus človeka in človeški pristop, bo v slovenščini tukaj cvetel. 
 
Morda je težava vseh, ki danes iščejo službo predvsem v tem, da iščejo samo službo. Pomisliti je potrebno širše. V Sloveniji se stvari spreminjajo počasi in navkljub globalizaciji, ki vnaša v naša življenja predvsem dirkališče, v Sloveniji še vedno vse poteka zelo počasi, ljudje so zaprti za nove stvari (morda bi prav to lahko imenovali monotonost) in se vse preveč upirajo na dejanja in rešitve, prav tako počasnih, državnih organov. Zaradi tega je ritem življenja v slovenskem okolju monoton, na njem pa se poznajo prašni madeži, ki jih ob svojem ponavljajočem se “mimobegu” puščajo globalni trendi. Približno tako je, kakor, da se po dirkališču vozimo s staro Škodo Favorit, na vso moč pritiskamo na plin, vse klopoče, vse poka, a mimo nas vsake toliko elegantno švigne BMW M5. 
 
Povsem drugače je v tujini, na Dunaju na primer. Tukaj gresta politika in gospodarstvo z roko v roki in tako ima vsak svoje delo, vsak svoje mesto za uresničitev in vsak svoje odjemalce. Vedno se najde nekdo, ki bo podobnega mišljenja kot ti in mu bodo tvoji produkti ali storitve tako všeč, da jih bo plačal. To omogočajo seveda velikost, kulturna raznolikost, vendar pa tudi splošna blaginja in zadovoljstvo med ljudmi. Na podlagi tega lahko z gotovostjo trdim, da je tukaj ravno pravšnje mesto za podjetniški vzpon. Pika. 
 
Vendar pa, še vedno se globoko v sebi zavedam, da se bo potrebno naučiti nemškega jezika in kot ena izmed tisočih Slovencev, ki se prav v tem trenutku soočajo s tem groznim in presneto težkim der-die-das jezikom, se bom tudi jaz preprosto morala vreči v to vodo in plavati. Za začetek sem včeraj poklicala v trgovino za živali, da bi povprašala po specifični suhi hrani za svojega psa. Uspelo mi je. Poleg tega grem vsako jutro po kavo “za zraven” v isto kavarno, kjer naročim v nemščini. Ker to počnem že več tednov vsak dan, se od časa do časa zgodi, da me kava že kar počaka, kar mi seveda onemogoči komunikacijo. Razmisliti bom torej morala o kakšnih dodatnih stavkih, s katerimi bom s prijaznimi natakarji spregovorila o ….vremenu na primer. In o politiki; ta tema Avstrijcem še posebej sede. 
Toda Avstrijci, sami po sebi, so prav simpatičen narod. Nekoliko nerodni sicer in dolgočasni na trenutke, vendar strašno prijazni, olikani in družinski so. Naravnost obožujem živeti med njimi. In z njimi komunicirati, pa četudi gre samo za pozdrave in vljudnostne nasmeške. Tukaj se počutim cenjeno tudi kot ženska, tako s strani moških kot žensk. Tolikokrat kot so mi tukaj moški  v treh letih pridržali vrata ali mi dali prednost, mi prej v Sloveniji niso v dvajsetih letih skupaj. In ženske. Prijazne, zmeraj nasmejane, s kančkom materinske skrbi na obrazu nakupujejo BIO zelenjavo in sadje za svoje malčke ali nerodno bočno parkirajo avte v drevorednih ulicah. Ko sem pred pol leta pričela svoje praktično usposabljanje v velikem multinacionalnem podjetju, v oddelku za odnose z javnostjo in marketing z osmimi ženskami, sem seveda prišla prvi dan v službo, oborožena s tremi oklepi in sedmimi preventivnimi varnostnimi stavki . Toda namesto tekmovalnih pogledov sem naletela na osem simpatičnih sodelavk, med katerimi je le stežka bilo prepoznati šefinjo, saj je odnos med njimi bil domač in prijeten. In kot prave ženske so se enkrat na teden dobile v sejni sobi, kjer je vedno ena izmed njih bila zadolžena za posebno pogostitev od doma, ob kateri so nato predebatirale aktualne naloge, poslovne cilje in seveda najnovejše čevlje. Kaj kmalu sem spustila oklepe in pozabila na preventivne varnostne stavke ter se vklopila v življenje takšno, kot bi naj bilo. Prijetno, delovno a tudi zabavno. 
In v tem duhu nadaljujem svoje življenje v tujini, ki vse bolj postaja moj dom. Ulice so domače, drevesa šumijo s prijetno jutranjo melodijo, ki se dopolnjuje s ptičjim petjem. Poštar me pozdravi po imenu in v kavarni me pričakajo vedno bolj znani nasmehi in moja najljubša kava “za zraven”. V parku se srečujem z enakimi obrazki otrok, ki se navihano igrajo na igralih, kot sem se včasih jaz, v tistem mojem svetu, za katerega sploh ni bilo pomembno v kateri državi je ustvarjen. Starši so mi ga znali pričarati čarobnega in brezskrbnega. Zakaj bi moral zdaj ta svet biti drugačen? Ker je realnost drugačna? Moja ne. Prav za prav tudi zdaj ni pomembno kje stoji moj svet, dokler so v njem prijazni ljudje, dobra kava in domače ulice. 
In dokler me ta svet podpira v mojih idejah in pred menoj odpira vedno nova in nova vrata priložnosti. Dokler lahko v njem ustvarjam in gradim pošteno in s srcem. In dokler je moj doprinos v družbo cenjen. Dom je namreč tam, kjer se počutimo varne in ljubljene. To pa nam mora v prvi vrsti nuditi okolje v katerem živimo, šele nato odnos med štirimi stenami.  
 
 
Photo-source: Quotes from Saanvi Joy

* Del o Ivanu Cankarju povzet po članku: DUNAJ MED MULTIKULTURNOSTJO IN ZATOHLOSTJO
Categories: Nekategorizirano

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.