info@majamonrue.com |

NA LOVU ZA ŽIVALSKO POTRPEŽLJIVOSTJO

  Posted on   by   No comments

Blog_Maja_Monrue
Rumeno listje je že v popolnosti okrasilo pločnike in zelenice in jesenski šum je že zdavnaj postal vsakdanji. Črne vrane, saj veste, kličejo zimo, prav tako pa pričakovanje vzbujajo jutranje temperature. Ob tem mineva tudi eno leto od kar mi je moja duša povedala kaj si v resnici misli o meni in mojem početju… no od takrat sem se zamislila tudi sama. In tako, z redno vadbo, uspela pridobiti nekaj mišic za občasno brzdanje svojega veličastnega ega. Dunaj mi je pri tem pomagal. Ker v vsakdanjem življenju ne znam več kot osem sekund govoriti nemško, sem več ali manj izpostavljena pogovoru s samo seboj. Posledično tako ogromno preanaliziram; od smiselnosti vsakodnevnega kupovanja kave za zraven, ki nanese devetdeset evrov na mesec (ja vem, marsikomu se to, tudi čisto brez pomislekov, ne zdi prav nič smiselno), do smiselnosti slehernega od petih projektov, ki jih nameravam izpeljati v naslednjih desetih mesecih. Petih!  Kot vedno, sem si tudi tokrat zadala preveč, to vem, ampak se temu védenju spretno izogibam v vsakodnevnem rutiniranju po programu »zdaj-ta-trenutek« življenja.
Potem pa me vsakih nekaj tednov zagrabi neizmerna panika, bolj značilna sicer za krizo srednjih let, ki izhaja iz nenavadnega občutka, da stagniram. Nenavadnega zato, ker v bistvu  v svojem vsakodnevnem programu počnem toliko, da nikakor ne najdem časa za stvari, ki bi NAJ bile izrednega pomena za moje življenje. Tako, kot je na primer učenje nemščine. Prav na živce mi že gre misel na to, tako nujno  potrebnost. »Ja pa pojdi na tečaj. Na univerzi imajo ful dobre tečaje…« ali pa »Najbolje bi bilo, da greš v Sprachgruppe (pogovorna skupina), v eni restavraciji, v šestnajstem becirku se dobivajo…čakaj, kako se že reče tistemu lokalu…« se zmeraj najdejo ljudje v želji, da mi svetujejo. Ljudje, z vsem spoštovanjem in hvaležnostjo do vaše dobrohotnosti, ampak, NIMAM ČASA! (Beri: volje, ali pa raje beri celo: ne zdi se mi še res res res nujno potrebno). In verjetno to res temelji na dejstvu, da me lahko tekoče govorjenje nemščine v naslednjem letu pripelje zgolj do večjega potenciala za klasično zaposlitev, ki pa si je, po tisočih samoanalizah tudi v tem smislu, itak  v resnici ne želim. 
Vem, težko je razumeti podjetniški um, ki pač resnici na ljubo, je temelj mojemu dojemanju sveta, toda zame trenutek velikega osebnega in poslovnega propada v Mariboru, pred štirimi leti, vsekakor ni pomenil konec mojih podjetniških načrtov. Ne. To je bila pač slepa ulica, načrt A, okej, po resnici povedano je bil načrt D, ampak abeceda ima še dvajset črk in sprememba načrta je nekaj, kar prav za prav doživlja vsak človek, ki ima načrte. Res je sicer, da imamo nekateri nekoliko velikopotezne načrte, ki so potem nekoliko težje uresničljivi in izredno radi propadejo ali se od časa do časa sesujejo v prah, toda to gre z roko v roki s ciljem, da za sabo nekaj pustiš, kot bi rekel gospod Smolar. In čeprav je bistvo njegove navdihujoče hvalnice delu, prav delo kot tako, sem v eni od svojih analiz tega besedila ugotovila, da pa sem lahko tudi vesolje, ki se, če citiram: »…širi in rotira, oscilira in vibrira, čisto nič pri miru ni…«. 
Toda neprijetna, vsakojesenska posledica mojega osciliranja (oscilácija  -e ž (á) knjiž. nihanje) je predvsem pomanjkanje FOKUSA. In k temu pripore še glavna slabost Dunaja (z največjim užitkom preberite tisti, ki vam gre na živce moje neskončno idealiziranje Dunaja), ki je: nenehno pojavljanje odličnih dogodkov, ki se brezkončno vrstijo en za drugim tako, kot v Bangladešu nastajajo H&M gate. To sproža še dodaten občutek, da zamujam stvari, ki jih človek ne bi smel zamuditi. In posledično se seveda zgodi, da v nemoči, pred (navideznim) drvenjem časa mimo mene moj um »zatrokira« in potem se še bolj zlijem z okoljem, v katerem se vsak dan »kao« povsem brezskrbno sprehajam s »take away« kavo v roki. Zlijem se tako, kakor se kozorog zlije s skalo in kameleon z vejo. Zlezem v svojo notranjost in navzven izgledam povsem normalno (dekle, ki sprehaja svojega psa in pije kavo), medtem, ko v sebi sedim križem rok in si mašim ušesa pred očitki svoje prvinske ženske »kaj-bo-z-mano« zaskrbljenosti. In tako sem pred dvema dnevoma spet eksplodirala kot naftni izvir, rezultat eksplozije pa je bil podoben tistemu ob dejanskem odkritju nafte. Ugotovitev je namreč zame v tistem trenutku pomenila odkritje skritega zaklada. Spet sem ugotovila, da želim preveč naenkrat in seveda preveč »na-takoj-zdaj«.  To priznanje sami sebi, ki je prišlo kot posledica tej veličastni ugotovitvi, je delovalo na moj um kot prijetno pomirjevalo in odvalitev kamna zatona. In če gremo naprej; spet se je sprostil navdih in končno sem lahko spet napisala blog, kar mi je dalo neverjetni občutek zadovoljstva.
Jutro po eksploziji se je pričelo v sivinah meglic, ki so se vlekle čez strešno okno in globokem vdihu kisika, ki je zašvigal po mojem telesu kot elektrika na tramvajski žici. Bilo je lahkotno in potem, potem so se stvari odvile kar same od sebe.
 
Kar želimo v resničnem svetu je mnogokrat iluzija. Ne glede na to v kakšni fizični obliki ali situaciji si to “nekaj” predstavljamo, v resnici in v končni fazi hrepenimo po zadovoljstvu s samim seboj… a prav to je tako težko dočakati. Čeprav globoko v sebi vemo, da je za vsak dosežek potreben čas, smo strašno neučakani. No, vsaj jaz sem…in nekaj par podobnih meni poznam.
Potrpežljivost je vrlina redkih…in ne govorim o zatiranju samega sebe v kazanju potrpežljivosti do drugih. Ne, ravno obratno; Potrpežljivost, pri kateri damo sami sebi dovolj časa, da se v nas odvijejo vsi procesi samo-sprejemanja, to je tista potrpežljivost, pri kateri se povzdignemo nad vse, kar smo do tega trenutka videli kot realnost…in potem smo lahko potrpežljivi tudi do drugih, saj smo se naučili s ponižnostjo sprejemati svet okoli sebe kot nekaj, kar nam je bilo dano s časom…

 

Pet projektov in tako pet zastavljenih ciljev sicer še vedno bdi nad mano in zagotovo bom čez nekaj tednov spet eksplodirala. Ampak ugotovila sem, da je to moj naravni proces. Kmalu bodo oblasti moje mesto ovile v svetlobo milijonih drobnih lučk, kar me bo navdalo z otroškim pričakovanjem in ljubečo evforijo in tako se bo, s prihodom ljubečih misli, tudi v moji glavi spet vzpostavilo ravnovesje. Stvari, ki se jim v tem trenutku nočem odpovedati bodo postale nepomembne in zakopala se bom v tiste, ki bodo ostale. In potem bom leto ponovno pričela z rezultati. Kot vedno. Saj, če sem iskrena sama s seboj, moram priznati, da sem vsako leto dlje. Moje življenje zdaj je boljše, kot je bilo leto poprej. Samo nekaj zrelosti mi še manjka, da bi lahko bila pomirjena s tem dejstvom. Da bi se uskladila s časom in da bi že enkrat našla univerzalni odgovor, na vprašanje: »Kaj pa ti počneš trenutno?« Kaj počnem, nič in vse! Podim se kot mladi lev za plenom, namesto, da bi preudarno, kot ris, čakala v zasedi in potrošila svojo energijo ob tistem, res pravem trenutku. Seveda je risu veliko lažje čakati, ko ga ne sprašujejo ves čas, kaj pa počne in kdaj misli skočit. Toda takšno je pač življenje v človeški družbi. Potrpežljivost pa, kakorkoli se jo trudimo počlovečiti, je vendarle v osnovi in v svoji najbolj vrhunski obliki, povsem živalska. 
 
Photosource: http://wppinner.com/wp-content/uploads/2012/05/patience.jpg 

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.