info@majamonrue.com |

SELEKCIJA DO GOLEGA

  Posted on   by   No comments

Nekakšna čudna zmeda, kakor vrtinec nedojemljivega, me navdaja. Vse kar sem do zdaj mislila, da je določeno, dorečeno, vse to se zdaj silovito postavlja proti meni sami. Najprej se je začelo po tihem in počasi, nato je udarilo prvič, nič mi ni!, drugič, še vedno stojim! in tretjič, pa sem postala pozorna na nekakšno pajčevino, ki se je počasi začela spletati v moji glavi. Ne, ni mi še čisto nič jasno, kajti prišli so nedoumljivi dvomi v mogočne zidove, ki že leta stojijo ob meni. Naj se posevtim temu ali onemu? Hočem to ali v resnici hočem tisto? Je bolečina v meni takšna ali je v resnici takšna? Mar se odkriva nova, povsem prerojena in še neodkrita pot nazaj tja, od koder prihajam? Ali pa je vse že od nekdaj tam, pa sem le jaz tista tipična, slepa kura, ki še vedno išče tisto presneto zrno? Zrno resničnosti o meni sami…

 Notranji glas doni v meni v več odtenkih samozavestnih krikov, ki niti malo niso usklajeni med seboj. Daleč od tega, da bi ta zvok v meni lahko primerjali s kakšnim pevskim zborom, bolj z britanskim parlamentom, ali pa raje tržnico! Vsak hoče svoje in nenadoma sem skoraj prepričana, da bi lahko prikimala in dokončno ožigosala zadevo z zelenim žigom, že v naslednjem trenutku pa me doletijo dejstva. In dejstva so prav takšna, kakršna so v vsej svoji goloti in neokrnjenosti – nespremenljiva in hladna, kakor kovinska klop na avtobusni postaji sredi mrzlega zimskega jutra. In kot vidite, govorim o zimi, sredi največje vročine, saj se kopam v hladnih dejstvih, ki mrazijo moje zavedanje. Mislila sem, predstavljala sem si in se veselila. Tisti svetleči trenutki sreče, ki jih tako radi ujamemo na fotoaparat, so nastopali v moji zasebni predstavi, ki jo je um lepo zapakiral in ovil v celofan, da bi lahko verjela sama sebi, da letim.
 Izteka se moje petindvajseto leto življenja in še pred deset tisoč minutami sem bila prepričana, da sem povsem srečna in izpopolnjena, kljub vsem preizkušnjam (kot radi imenujemo napake, na katerih smo se učili), ki so uničile mojo nedolžnost malo tu in malo tam, dokler ni do danes postala podobna švicarskemu siru. In tukaj še vedno priznavamo kvaliteto sredice, ki je ostala, toda luknje, luknje pa tudi imajo svoj pomen. Morda bom sedaj, ko sem spoznala, da jih je toliko, lažje videla skozi sebe. Morda bom ugotovila, da se podira moja hišica iz kart in bom morala graditi znova. In prav ta strah je najmočnejši. Da je bilo vse zaman. Ne vem, nočem sprejeti tega…. saj vendar pravim, da sem v popolni zmedi misli in potrebno bo počakati, da narava opravi svoje. Narava okoli mene (si po tihem mislim) namreč opravlja hladnokrvno selekcijo vsega, kar se je do zdaj navleklo v moje življenje. To počne z neverjetno hitrostjo, občutek je celo takšen, kakor da je malce brezbrižna do moje dovzetnosti in zdi se mi tudi, da je tokrat neustavljiva. Z veliko radovednostjo čakam na končni rezultat, čeprav me obenem skrbi, da  se bom v tem težko pričakovanem končnem trenutku znašla popolnoma sama, gola in čista. To mi bo povsem neznano, morda celo neobvladljivo.
 Očiščena petindvajsetletne preteklosti, ki me, kljub temu, da se vsak dan pretvarjam, da je zame le še akvarel spominov, vleče pod gladino resničnih občutkov, bom tam, toda sama.  Toda ali imam sploh kakšno »šanso« se temu upreti? Ali se sploh hočem upreti? 
Izmed tisočih kričečih glasov v meni je čisto globoko, pod srcem droben, a čuteč zven, tako domač in tako pronicljiv, ki miri moje vzgibe po ukrepanju. Kljub vsej neusmiljenosti dejstev, ki se eno za drugim zaletavajo v moje čelo, se prepuščam usodi in času ter čakam. Vem, da sem v zadnjih letih odtavala daleč daleč stran od sebe, toda vrnila se bom po povsem naravni poti. Brez upiranja, samo s sprejemanjem. Pogum je prišel, ko sem samo sebe zalotila pri nenavadnem prigovarjanju lastnemu umu, da je tako pač najboljše. Deset let se že upiram in posledično odbijam od zidov, ki sem si jih nezavedno zgradila okoli svojega bita. Še vedno so tukaj, a zaradi dvomov postajajo krhki in skozi špranje pronica svetloba miru.
Minljivost, eno izmed dejstev, prihaja nadme najbolj silovito, a se zato počutim bolj živa, kot kadarkoli. Zaradi občutka minljivosti se koščki sestavljanke sestavljajo hitreje in trenutek jasnosti bo zmagoslaven. Vem, da bo.    
Categories: Nekategorizirano

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.