Uncategorized @sl
NOVOLETNI BLUES ali Kaj si o nas misli življenje…
04
Jan
Jan
Včeraj se je neskončna meglica ležerno naslanjala na modro želejasto puščavo, danes pa je morska gladina že dobila blišč mediteranskega dneva. Toda obenem je tudi snežilo. Snežinke, prvič zame v tej zimi, so lahkotno poplesavale mimo okna, a je bil pogled nanje vseeno zelo nenavaden, saj se je v ozadju raztezala palmina krošnja, ki je opazovalčev pogled prikovala nase, kljub vabljivi modrini za njo. Ponoči je burja z neuvidevnim zavijanjem raztrgala meglice in nekje izza hribov privabila oblake polne belih puhastih snežink. Težko bi ji bilo zameriti, saj nas prvi sneg zmeraj ponese nazaj v otroštvo in tisti neprecenljiv občutek brezskrbnosti in sproščenosti – ničesar ti ni potrebno imeti pod nadzorom… življenju enostavno pustiš, da te pelje po svojih poteh nežno in počasi.
Tako sem se sprijaznila s to sliko, polno nasprotij in neskladij. Prepričljivo me je opominjala na stanje mojih globokih hrepenenj, h katerim nikakor ne morem pristaviti plehkega in nedokončanega zaključka. Kar naenkrat, sem ugotovila, sem starejša skoraj za desetletje. In v tem času sem preplezala gorovja in prebrodila močvirja, malo gor in malo dol in malo v levo in malo v desno, pa so leta kar stekla mimo, kakor da čas sploh ne bi imel pomena. Pa ga je imel. Zame se je vsak trenutek, preživet v nekem prizadevanju brez vidnega konca, zdel nekako izgubljen. Moja nepotrpežljivost me je gnala naprej z vso silo in časa za okrevanje po padcih prav za prav ni bilo. Tako sem si mislila. Ne, bila sem prepričana.
Toda življenje se je najbrž že od vsega začetka hudomušno muzalo moji neizkušenosti in entuziastični naivnosti. Zdaj se muzam tudi sama, ko mi spomin v moji glavi predloži slike kot dokaze o burni preteklosti. Vedno znova se muzam in včasih v zaigranem neodobravanju zmajam z glavo, toda vedno na koncu, ko se odvrtijo vse slike in prizori, postanem na smrt utrujena od življenja. Kakšen paradoks. Namesto, da bi se novega védenja o lastnem obstoju veselila in bi mi to vlivalo pogum za prihodnjih deset let, se jaz neprepričljivo bodrim, da najboljše šele prihaja, pa četudi zavito v skrivnost. Neprepričljivo zato, ker imam globoko v sebi občutek, da sem doživela in odkrila že vse in da je življenje zame nekako že preteklo, kar pa me še dodatno spravlja v obup in samoobtoževanje o lastni domišljavosti. Tudi ob takšnih mislih, sem prepričana, se življenje, nekje za zaveso, ponovno muza in si misli svoje. Po eni strani je zadnje desetletje minilo ‘kar naenkrat’, po drugi strani pa se mi zdi, da je trajalo celo večnost, da sem tu, kjer sem zdaj. Verjetno je zdaj povsem jasno, zakaj sem se odločila jutranji pogled skozi okno na snežinke, ki padajo v morje, primerjati z dogajanjem v moji glavi.
Novo leto. Spet novo. Spet skrivnostno – ker vendar nikoli zares ne moremo vedeti, kaj nam bo postavilo pred nos. Nekateri ob tej priložnosti sami sebe skušajo prepričati, da je novo leto nova priložnost za to, da spet poskušajo postati nekoliko boljši ljudje in si zato, da bi se navidezno obvarovali pred nepredvidljivostjo usode, zastavijo cel kup zaobljub in ciljev. Spet drugi se za čas (kao) ne zmenijo, in se odločijo, da se z mislimi o tem, kaj bi utegnilo prinesti novo leto, raje sploh ne bodo ukvarjali. Kakorkoli že se ljudje soočamo z novim začetkom leta, zmeraj nas to spomni na veličastno dimenzijo, imenovano čas, ki smo si ga zamislili, da bi svoje življenje lažje postavili v izbrani okvir in ga tako imeli pod nadzorom. Prav slednje nas namreč varuje pred tiho resnico o naši minljivosti in kratkotrajnosti. Dobesedno sami sebe prepričamo, da so stvari v naših rokah. Da lahko sebe povzdignemo visoko nad povprečje, če se bomo le dovolj potrudili. In če bomo dovolj vztrajni in potrpežljivi. Nekaj je v tem tudi resnice, a še zdaleč ne toliko, kot si mislimo. Resnica o življenju je namreč veliko preprostejša in ves čas jo imamo pred očmi. Toda, ne vidimo je, ker smo ob vseh teh okvirjih, zamislih in pametovanjih postali slepi zanjo.
To leto pred nas postavlja predlog. Pravi nam, da bi bilo dobro, če bi se lahko nehali delati pametne o tem, kaj je dobro za nas. Pravi nam, da bi bilo dobro, če bi prisluhnili tišini, saj je v njej razodeta resnica o tem, kaj moramo storiti. Dobro bi bilo, če bi zaupali zgolj dejstvu, da smo v ta svet rojeni z razlogom in ne kar tako, da bi postopali po življenjskih poteh domišljavo in pohlepno. Da bi zaupali, da je naš življenjski namen že od vsega začetka položen v naše misli in da se nam bo razodel v trenutku, ko bomo lastnemu življenju dovolili, da preseže naš skrbno izbran okvir.
Kako se pa vi počutite v teh prvih dneh novega leta? Ali niste morda tudi vi utrujeni za ponovni začetek in si zato vztrajno prigovarjate, da življenje pač teče dalje… ? In, da tako pač je…?
Pa vendar je vse, kar moramo storiti zgolj to, da spustimo nadzor. In, da dovolimo času, da postane neskončen.