info@majamonrue.com |

NA SVOJI POTI

  Posted on   by   No comments

Maja Monrue Blog

Samo danes še in je januar 2019 preteklost. Ne želim biti preveč dramatična z minljivostjo, kot se vam bo morda zazdelo, a vseeno nekaj je na tem, da življenje v nas in okoli nas mineva. To seveda lahko zveni dramatično, toda lahko je tudi povsem naravno. Kakor je naravno minevanje življenja v drevesnih listih, v naših hišnih ljubljenčkih, v naših najdražjih ljudeh. Vse to je naravno, a je ob enem tudi dramatično za našo ranljivost, ki jo tako zelo na vsak način želimo potlačiti v sebi, kakor, da nikoli sploh ne bi smela obstajati.

Zame se je to leto začelo kot hitri japonski vlak, pa četudi sem njegove prve minute nekako zamudila. In že je konec prvega meseca. Mislila sem, da sem v svojem življenju že prišla do točke, kjer se znam zorganizirati tako, da me nič več ne pritiska v kot. Pa se je z letošnjim letom zame ta zgodba pač spet ponovila. Vleče me na štiri različne strani…ene so v mojem življenju predvsem zaradi denarja, ki mu slučajno ne morem reči ne, druge zato, ker moje srce zdaj pa že res skače kot podivjana opica v premajhni kletki, zaradi želje, da bi uresničila vse, za kar čutim, da živim.

In nekaj je tudi v strasti, vam povem. Strasti do življenja. Do živetja. Do tega, da hodiš po svoji poti z nekim namenom. Ne dá mi miru to! Nekaj je, kar te podobno kot čokolada zasvoji s svojo sladkostjo in občutkom popolne izpolnjenosti, a te že v naslednjem trenutku pusti samega, v temi in na tleh, kjer potem sam sebi govoriš, da si vendar ne zaslužiš, da bi bil zares srečen – pomeni, ves čas izpolnjen z občutkom smisla in ljubezni. Zakaj, pri bogu, si ne dovolimo? Smo res tako zelo uničeni globoko v sebi, da si ne upamo biti, to kar v resnici smo – čudovita, sočutna, vesela bitja. Ker to, dragi moji, smo. Če ne verjamete, poglejte svoje otroke…ali pa poglejte kakšen star video, kjer skačete od veselja, ker ste sredi dnevne sobe iz blazin uspeli zgraditi stolp.

Spet je januar in zame teče drugo leto materinstva. Povem vam, moje življenje se je bistveno spremenilo. Ne na slabše, tudi ne na bolje, ampak najbolj izmed vsega na drugače. V meni skozi vlogo mame neobrzdano raste neka modrost, ki je takšnega odtenka modre kot zelo umirjen neskončen ocean. Ocean, ki je tih in spokojen, v svojih globinah skriva življenje in zaklade, navzven pa le odseva sliko neba. In čeprav zgleda nespremenljiv, se v bistvu ves čas spreminja. In tako se spreminjam jaz. Z vsakim dnem potrpežljivosti se nekoliko spremeni moj položaj pod soncem. Včasih se to dogaja s takšno silo, da se v tej prehodnosti popolnoma izgubim….in takrat panično iščem staro sebe, pa se nikakor ne najdem, zakaj, predaleč naprej sem že, da bi se zmogla najti nazaj grede. In potem se prisilim, da grem raje naprej. Kadar gre za te trenutke izgubljenosti, me obdaja megla in včasih tudi tema in kaj, preostane mi samo, da zaupam. Kot stara ljudstva zaupajo v vesolje. Zaupam, da je malo naprej po poti nekaj oprijemljivega. Kamen, na katerega bom lahko stopila in glavo pomolila nad megleno kopreno. In končno videla. Da bom videla sebe in svoje življenje v čisti sliki.

Vem, morda je takšne moje zapise težko razumeti ali z njimi čutiti, a zame so ti zapisi raziskovanje svoje lastne duše. In morda, morda je kdo med vami, ki čuti enako. Ali pa celo kdo, ki je že prehodil vse meglene poti in že dolgo stoji v jasnini, vedoč, da se izplača.

Namreč, če ostanem pri prispodobah, ni čisto res, da sem na tej poti sama. Pravzaprav se sama samo počutim, v resnici pa so okoli mene množice. Kadarkoli se lahko s tega tavanja odrešim in skočim na eno izmed sem in tja plujočih ladij. Ladij, ki imajo vedno isto pot. Vendar tega v resnici ne morem več storiti. Ugotovila sem. Ko umetnik enkrat odkrije samega sebe, se nikoli več ne more vrniti na stara pota. Nikoli več ne more hoditi z množico. Nikoli več ne more biti množici enak. Ves čas se dviga nad njo ali pa se plazi od spodaj, ker se včasih ne more dvigniti. Medtem pa tudi ves čas opazuje. Ne more živeti, če ne opazuje…in če potem tega, kar je opazil, ne more poustvariti iz svojih misli v stvarnost. Pa vendar, ne glede na to, kako ekscentrično se zdi, je umetnik prav takšen otrok, kot vsak iz množice. Hrepeni, da bi pripadal. Hrepeni, da bi ga množica sprejela in ga odobravala. Hrepeni po tem, da bi mu sledila v njegovih spoznanjih in uvidih, pa ne zato, ker bi umetnik želel, da bi ga častili. Pač pa predvsem zato, ker čuti, da je to, kar ima skozi svoje umetnine za povedati, za množico izjemnega pomena. In če množica tega ne bo sprejela, če ne bo sledila, umetniku ne bo uspelo. In dokler mu ne bo uspelo, bo ujet v prehodnem prostoru, meglenem in temnem…na trenutke sicer zelo pestrem, a vseeno nevzdržnem.

Ja, to leto me vleče na vse strani. Vsak hoče malo moje prisotnosti, a le redkokdo hoče mene. Pa naj to ne zveni žalostno in obupano. Takšni vendar smo. Zaljubljeni v kratkotrajne izkupičke in preutrujeni, da bi želeli več, kot samo to. Zdi se nam pretežko, da bi prebujali in potolažili otroka v sebi, saj še tistega zunaj nas ne zmoremo. In potem jočeta oba. A ne bi bilo lepo, če bi se zmogla oba smejati. Tisti zunaj nas se zmore in to srčno, iskreno, zares. Tisti znotraj nas čaka, da mu to z vso ljubeznijo, ki jo premoremo, dovolimo.

Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

The magic is hidden in words.
MajaMonrue.com za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo.