BREZMADEŽNI

Nekomu pred mojimi očmi se ruši svet bolj, kot se je meni kadarkoli. Za veliko tega je kriv sam, ker je v preteklosti sprejemal odločitve, kakršne je pač sprejemal. A ni kriv za vse. Pa vendar… ljudje radi izberemo obraz, ki mu lahko pripišemo zgodbo in breme lastnih neuspehov, kakor tudi radi iz resničnih zgodb razvijamo pravljice, nadaljevanke in neskončne franšize, kjer dobro zmaga nad zlim. Prepolni pravičništva se z zanosom združimo in postavimo na stran junakov ter junakinj. V njihovi zgodbi se nato maščujemo še za vse svoje bolečine … četudi te ne spadajo nujno v to bitko. Pograbimo kamen na tleh in ga zalučamo, kakor da bi sami bili brez greha. Znova in znova in znova. Dokler od tistega, ki ga kamenjamo skupaj z množico isto maščevalnih, ne ostane nič drugega kot zgolj prah. Sprejel je vse udarce, padel in ponovno vstal, pa spet padel in spet vstal, izbljuval vso kri in se naposled zrušil v porazu, kakor da nikoli sploh ne bi smel obstajati. Mar niso vsa bojišča človeške zgodovine prepita s to isto krvjo, ki je odtekla poraženim, potem ko so jih pogumni bojevniki vneto zaklali? Mar ni naša zemlja polna pepela tistih, ki so bili storili slabo in jih je bilo treba žive zažgati za pravico in mir? Pokopališča so tudi v današnjih nočeh polna vklesanih imen tistih, ki so si sodili sami, ker je bil njihov greh v očeh samopravičniških farizejev prevelik, da bi ga zmogli pri belem dnevu nositi na svojih ramenih.

Pred letom dni sem nehote naredila »junaško« dejanje. Zapisala sem zgodbo, ki bi ji zlahka rekli »priča«. Objavila sem jo v svet, z zanosom maščevanja, ki mi je za trenutek dalo pogum sicer ranjenega in zlorabljenega duha in telesa. Odločena, da nekim prepričanjem naredim konec. Odločena, da dam podobno trpinčenim, ki iščejo uteho, svoj glas in izkušnjo. Odločena, da še zadnjič in samo še tako poskusim ustaviti človeka, ki mi je zadal bolečine vseh barv in oblik. Takrat nisem razumela Neže, ki je rekla: »Ni ti treba razkrivati svetu. Povedati moraš sebi. Tako. Zares. In oditi iz njegovega življenja nazaj v svoje.« Občutek nemoči je bil prevelik, da bi zaupala (le) zrušeni sebi. Moje razkritje je nosil veter ihtečega srca, srca, ki leta in leta ni moglo razumeti, zakaj bi ljubezen, polna predanosti in zaupanja morala tako boleti.  Ko sem pisala to zgodbo, je to isto srce kričalo: »Svet, sliši me, prosim! V samoti teh črnih dni ne vidim niti izhoda niti človeka, ki bi me odrešil. V vrtincu se izgubljam.« In svet me je slišal. Svet je zagrabil. Le droben del tega sveta me je pocukal za rokav in vprašal, če sem v redu in če potrebujem pomoč. Ljubezen tistih, ki so me v teh trenutkih zares videli, ne kot nemočno, jokajočo žrtev, pač pa kot osebo, ki je odkrila svojo izkušnjo, da bi bila slišana in videna izven sence, ki jo je dušila, mi je vlila moč, da sem se lahko odtrgala na pot odrešitve. Za ta del sveta bom vedno hvaležna. Ker se je odzval na resnico, ki je dolgo bila povsem neopazna in nenaslovljena in je iskala odziv tam, kjer so ljudje bili gluhi in slepi. Toda tisto, kar je storil drugi, veliko večji del sveta, je nekaj, kar je ubilo človeškost v tej zgodbi.

V Sloveniji naj bi bila vsaka druga ženska od petnajstega leta starosti naprej deležna neke vrste nasilja s strani, večinoma, moških (90%). Spregovori jih le slaba petina. Ostale molčijo. Nekatere med njimi zaradi smrtnega strahu, druge zaradi občutka sramu. Nemalo žensk se bori (nazaj) … in takšnim, bi rekli njihovi izzivalci, ne pripada več »status žrtve«. Zato molčijo, da jim svet, v času močnih in neustrašnih žensk, ne bi na čelo prilepil etikete histerične in uboge norice, ki jo je potrebno pomilovati, kjerkoli se pojavi. Ne gre za začaran krog, pač pa za brezupno spiralo. Ampak vrnimo se na podatek »vsaka druga ženska« in se za trenutek ustavimo. Če je žrtev nasilja VSAKA DRUGA ŽENSKA, koliko je torej med nami nasilnežev? Koliko je moških, ki svojo frustracijo vžgejo v  žensko, ki jih ljubi? Preveč. Govorim o tem, da takšni kot družba smo – polni nasilja vseh vrst in oblik. Govorim o tem, da  zlorabljajo tudi naši prijatelji in znanci in so trpinčene naše prijateljice in znanke – ljudje, s katerimi se pozdravljamo, smejimo, pijemo kavo in imamo poslovne sestanke, v svoji popolni intimi, za štirimi stenami, kot radi rečemo, pretepajo in so pretepani. Davijo in so davljeni. Grozijo in jim je groženo. Ponižujejo in so poniževani. Vse okoli nas in zelo verjetno, če si le upamo priznati, tudi v nas (samih). Bes. Strah. Bolečina. Beg od resnice. V običajnem vsakodnevnem življenju. In, če dovolite, gremo še malce dlje; koliko besa je v ljudeh, in žalosti in občutka nemoči takrat, ko bi se morali ustaviti tam, kjer je še mogoče globoko vdihniti in pustiti, da bolečina popusti in gre svojo pot? Preveč. Koliko (nas) je otrok, ki s(m)o odraščali v jedru besa, strahu in bolečine svojih staršev in oni svojih?  Preveč. Naša zemlja je z besom, s strahom in z bolečino prežeta. Ni ga izključno srečnega Slovenca med nami. Vsak nosi svoje neuslišanosti v ranjeni duši, jokajočega otroka, ki ni bil nikoli potolažen, zbodljaje vbodov, ki so nam jih prizadejali tisti, katerim smo se dali z vsem srcem in telesom. Vsi smo drug drugemu nevarni, kadar smo ranjeni. V tem se od živali ne razlikujemo. Toda, čemu potem en Marko grabi kamenje in jih neumorno meče v tistega, ki je ranil mene? Sem ga mar tega prosila? Je mar sam brez greha in da zato ne odneha? Ali je njegova rana še večja od moje in pravičniško maščuje svojo nepovezano prizadetost tako, da izkorišča mojo zgodbo za svojo brezmadežno bojevništvo? In ne samo Marko. Kar nekaj bojevnikov se je nabralo in vsi so sami bojda brez greha. In potem so takšni, ki ploskajo in navijajo z mesenimi ubeseditvami svojega prikritega besa zapletenega v nelogično uničevanje nekega, resničnega, človeka. Njihova vnema je uporniška in že dolgo nima ničesar več opraviti z mojo zgodbo, dasiravno so z njo prikrili svoje bolečine. Ne bodo odnehali, dokler protagonista moje pripovedi ne bodo zrušili, izbrisali in spremenili v prah. Pa kaj, če pade zraven še dvajsetletna zgodba, tista, ki so jo nekoč gradili skupaj z njim… Nikoli niso povedali, kaj jim je vzel, a tudi ne, kaj jim je dal. Vzeli bodo mojo zgodbo in rekli, da se borijo za pravico. Toda, kje je pravica, če ne v pogumu soočenja. Ne skrivati se za njeno pripovedjo, ampak povedati svojo lastno. Pustite druge zgodbe, vzemite samo tisto, kar je vaše in poglejte človeku v oči. Tako, kot sem mu jaz. Spregovorite o tem, kar je vaše in samo vaše in je ranjeno od človeka, ki mu sodite. Dajte mu možnost, da pove, zakaj je vzel, kar (vam) je vzel, zakaj je storil, kar (vam) je storil. Tako, kot sem mu jaz. Poglejte človeku v oči. Morda boste videli njegovo zgodbo. Morda boste videli sebe v njej. Morda boste videli odtenke kesanja in truda in dobrih stvari. In morda mu boste lahko odpustili. Tako, kot sem mu jaz. Ne vsega, pa vendar dovolj, da ga lahko razumem in spet vidim na svojih poteh. Kot nekdo, ki ne bi nikoli več zalučal kamna. Kajti, nihče med nami ni brezmadežen. In vsi smo ranljivi. In ranjeni. In globoko v sebi, verjamem, vsak med nami ve, da je čast resničnega bojevnika tam, kjer se krvi ne prelije. Kjer duša in telo ne zgorita do pepela. Kjer smo vsi enako vredni tega, da obstajamo, z vsem dobrim in slabim. Zmaga resničnega bojevnika je v njem samem, kadar lahko vidi v srce nasprotnika in odkoraka iz njegovega življenja, brez boja, nazaj v svoje.

Naposled pa, ko bomo kot družba poslanstvu smeha dali prednost pred poslanstvom bojevništva in si bomo dovolili graditi z vsem dobrim, kar vsak med nami prinaša s seboj, bomo zacelili rane drug drugemu in končno naredili korak tja, kamor že ves čas vsi hočemo; v svet, kjer ni razloga niti za bes niti za strah in nikomur ni potrebno bežati.