KURTIZANA IN ZAPELJIVEC – ali malo drugačen potopis

Benetke so bile polne kaosa, prepotenih ljudi, prekratkega dneva in obenem preprazne golobov. Čisto razočaranje. Nazadnje so golobi Markovega trga skoraj do neprepoznavnosti požrešno prekrili mojega sošolca Žigo, a to je res bilo več kot dvajset let nazaj. V tem času je v Benetke bojda priplaval en sam delfin, med golobe so se umestili galebi, lesene gondole pa so zamenjali glomazni zaprti čolni s popraskanimi in porumenelimi okni, ki ponujajo ekspresni prevoz po glavnem kanalu, odmaknjenem od čarobnosti, ki se sicer še skriva v preozkih uličicah tega objestnega mesta. Levi na vratih, balkonih in v očeh italijanskih natakarjev, so me očarali, a težko se je bilo izogniti žalosti, ki je vela iz razpadajočih okenskih okvirov mnogih beneških hiš. Mesto je delovalo kot utrujena kurtizana, ki je, če si ji pogledal dovolj globoko v oči, tam še vedno skrivala karizmo, a v njej ni zmogla več zažareti. Turisti, ki niso občudovali, ampak so se samo zgrinjali, eden čez drugega, v ihti, da bi odkljukali pomembne kulise za svoje spletne albume, so zastrli tiste res pomembne podrobnosti mesta; drobne, skrite trgovinice z ročno izdelanim nakitom, pritlikavo belo čapljo na robu majhnega, nepomembnega kanala, pozabljeno črno-belo grafiko žalostnega ribiča, katerega obraz se je gubal v bolečini izgubljene ljubljene. V srcu me je stisnilo… čakal me je Pariz … ali bo tudi Pariz zlorabljen in utrujen?

Zaradi ogromne zamude na dolce-far-niente beneškem letališču, sva s Filipom prispela v pariški hotel šele ob pol dveh zjutraj. Vseeno smo po poti z letališča stali v nekakšnem mestnem zastoju. Tako je Pariz že takoj pokazal svoj nemiren karakter. Little Regina je bil hotelček, stisnjen med velike mestne hiše na vzhodu utripajočega mesta, ki ni bilo niti malo žalostno, kaj šele utrujeno. Receptor naju je pričakal, kakor da bi vstopila ob dveh popoldan; z nasmehom na obrazu in s celotnim postopkom prijave, ki se ga je nemudoma entuziastično lotil. Na koncu nama je povedal, da lahko zajtrk plačava jutri in da ga strežejo do desetih, kar je sprožilo salve smeha v moji duši, ki je vedela, da bo ob desetih še sladko in globoko spala, in naju napotil v dvigalo, ki je bolj spominjalo na zaboj za sadje, kot pa na zanesljivo prevozno sredstvo do četrtega nadstropja. A so stopnice, ki so se strmo vile proti stropu, oddaljenemu dobrih dvajset metrov od tal, delovale še manj privlačno, zato sva se z dvema zvrhanima in nabitima nahrbtnikoma ter majhnim kovčkom zložila v omaro in se odpeljala pod streho te pariške stavbe. Še dobro, da sem pred dnevi vsaj trikrat odločno zavrnila spletno namigovanje letalskega prevoznika, da morebiti želim za dodatnih trideset evrov dodati še en majhen kovček … saj ne, da ga ne bi potrebovala, sva le odšla na devetdnevno potovanje, ampak, ne (!), ne bom dodala še enega kovčka v naročilo že tako predragega dvournega leta. In skrinjica, ki je prevažala goste majhne Regine od spodaj gor in nazaj, mi je bila zagotovo hvaležna.

Vsi v Sloveniji so govorili o demonstracijah in kaj mi je, da rinem v sam ogenj francoske vsakokratne revolucije, a Pariz je imel za naju pripravljeno povsem drugačno zgodbo. Najbrž je k vsemu pripomoglo nekoliko kislo vreme. Protestnikom se ni ljubilo v takšnem na ulice, pa naj so bili še tako goreči … molotovke slabše gorijo v dežju. Namesto protestnikov torej prodajalci tisočih različic Eifflovih stolpičev – klasika, ki sem se je razveselila. Še bolj me je navduševala Filipova pristna otroška želja videti resnični Eifflov stolp, katere žar je bilo mogoče fizično občutiti okoli njegovega radovednega obraza. S podzemno sem ga odpeljala na Trocadéro in spremljala njegov hiter korak, ko je stopal proti ploščadi, da bi že končno zagledal arhitekturni presežek, o katerem je tolikokrat slišal. In glej ga, tam je bil, Tour Eiffel, veličasten kot zmeraj. Jaz sem ga zagledala že mnogokrat, a vedno znova me je pustil brez besed. Tudi tokrat. Ponosno in brezkompromisno stoji tam in ni mu treba kričati, naj ga vsi občudujemo, ker se to zgodi samo od sebe. Ljudje strmimo v domiselno zasnovan kup železa in se čudimo. Znova in znova. Preprosto ne moreš vihati nosu nad to skulpturo, pa če si še tak cinik.  Med tem občudovanjem naju ujame Oscar, simpatičen prodajalec obeskov in naju seveda vpraša, od kod sva, jaz pa iz Slovenije, pri čemer sem prepričana, da mu bo zmanjkalo besed, ampak ne, on pravi, da se je njegov brat nedolgo nazaj preselil k svoji slovenski punci v Maribor (v Maribor!), midva sva iz Maribora, no jaz, Filip je z Dunaja, zdaj živiva v Ljubljani in že imamo pristen in iskriv trenutek. Oscar Filipu pokaže, kako se mora postaviti, vzame moj telefon in naredi nekaj vrhunskih turističnih fotografij, pa potem še skupaj in še selfie za spomin, jaz odkupim pet obeskov in en velik Eifflov stolp, kot ga je imela moja oma, na polici svojega mariborskega stanovanja, v katerem sem preživela skoraj vse svoje otroštvo, za nostalgijo in s polnim zavedanjem, da jaz te police v svojem ljubljanskem stanovanju nimam. Plačam preveč, ker sem preveč navdušena nad trenutkom, a je vredno. Poslovimo se in v naslednjem trenutku, ob prečkanju ceste, ki vodi do Pont de l’Alma, nenačrtovano vpadeva v čisto pravo pariško tržnico. Soba v četrtem nadstropju najinega hotelčka na drugi strani mesta ima tudi kuhinjico, kar me navdahne k temu, da kupim sveža domača jajca, zavojček masla, nariban ementaler, krompirjeve polpetke, nato pa še malahitove uhane (prodajalka mi pove, da je malahit primeren za čas osebne transformacije, saj pomaga pri opuščanju starih vzorcev in negativnih misli ter ščiti notranji mir in harmonijo – popolno (!) in spet zaradi navdušenja ter hvaležnosti plačam preveč) in pletene zapestnice s posebnim pomenom. Prodajalci so pravljično prijazni, kot v kakšnem filmu in komaj se obranim še sveže narezanega cvetja ter ocvrtih mišk, posipanih s sladkorjem. Pri prečkanju ceste nazaj na pločnik, ki naju bo pripeljal do princese Diane, naju skoraj povozi drveči taksist, kar naju vrže nazaj v pariške kontraste lepega in grdega, razvratnega in harmoničnega, glasnega in tihega, hladnega in pravljičnega, arogantnega in romantičnega. Nebo je sivo, vsake toliko padejo kaplje, ki blago namočijo asfalt, granit in beton. Razkrije se nama Sena in ob njej tista žalostna zgodba o princesi, ki je žarela in trpela, ki je ljubila in skrivala, ki ji je bilo vzeto, a je brezmejno dajala. Filipu povem zgodbo o ženski, ki je ni nikoli poznal, medtem ko strmi v njene razmočene fotografije natisnjene na navadne liste, v plastičnih mapah, zalepljene na platformo spomenika svobode. Res, ironično. Nato se podava čez most Alma, kot sta se Eva in Flo v mojem najnovejšem romanu, na katerega vzhičeno pomislim, saj vem, da vesolje prav v teh trenutkih pripravlja vse potrebno za njegov izid marca naslednje leto. Po drugi strani pa Filipu poznavalsko razložim, da Alma tega mosta ni ženska, ampak ukrajinska reka, pri kateri so Francozi pred 170 leti ugnali Ruse, na istem kraju, kjer Rusi danes ponovno bijejo bitke, tokrat z Ukrajinci. To je tudi trenutek, ko mu povem, da na svetu prav zdaj poteka več kot 15 vojn in da je čisto vsaka med njimi nesmisel človeškega zapletanja v pohlep, zlorabo moči in površinska razmišljanja, ki so rezultat tega, da so ljudje nehali živeti v svojih srčnih kotičkih in se namesto tega raje igrajo boga s svojimi pokvarjenimi in izgubljenimi umi ter dušami, ki jim že leta in leta niso namenili niti trenutka ljubezni in … Filip zagleda kiosk z nogometnimi sličicami … in mojega slavnostnega mirovniškega govora je konec. V tistem trenutku želi zapraviti celo svojo potovalno žepnino za paketke kartic in s stavkom »to je moj denar in jaz se odločam o tem, kako ga bom porabil« odbije vse moje upe po kakovostni vzgoji človeka, ki bi polnil svojo dušo s knjigami, poezijo, francoskimi šansoni in vzdihljaji nad lepoto, ki ga obdaja. Kupiva kartice. Tudi zato, ker imava naslednji dan na sporedu obisk pariškega stadiona aktualnega prvaka Lige prvakov, PSG, in tudi zato, ker se meni zahoče nekaj mirnih minut srebanja kave v eni od stranskih ulic, kamor zavijeva po prečkanju mogočne, a ležerne Sene.

Preostanek dneva se prične s šprintom proti hop-on-hop-off avtobusu, pri čemer skoraj izpljunem dušo, voznik, Ahmed (seveda), pa se mi škrbasto smeji … pravzaprav ga skoraj pobere od smeha, ko pove, da ta avtobus ni na vožnji in da prihaja drug avtobus, da pa lahko počakava na toplem, pri njem in potem, ko bova prišla do sape, tudi poveva od kod prihajava, on pa, da je iz Maroka in da Pariza sploh ne mara. Ne vem ali mi je smešno ali me jezi, da je smešno njemu. Na koncu naredimo selfie z njim. Saj najbrž je res bilo smešno za umret. Do večera se voziva z avtobusom, poslušava odlično francosko glasbo in pripovedovanje o zanimivostih mesta, izstopiva pri Notre-Dame in pregledava njeno notranjost, Filip v svoj besednjak kompleksnih besed, poleg besede formaldehid iz švedskega naravoslovnega muzeja, doda še besedo vitraž. Pripovedujem mu o Kvazimodu, katerega risanko iz mojega otroštva, si bova ogledala zvečer, ko se vrneva v svoje domovanje. Nekje vmes skočiva na signature pomfri in nehote dobiva še sladkorno peno, ker je fotogenična za Instagram objavo, ki jo potrebujejo v tej restavraciji. Zunaj zapiha severni veter, dež se okrepi. To nikakor ne ustavi najinih načrtov, da še slabo uro počakava na najbolj čaroben trenutek v Parizu. Premražena na silo obiščeva še eno tržnico in kupiva predragi med z okusom brusnic, ker ga prideluje majhno družinsko podjetje in je takšno podjetništvo potrebno podpirati, kjerkoli že na svetu si, ter še bolj predrago na žaru pečeno piščančje stegno – a kdo bi lahko otroka pustil cedečih se ust pred vitrino, ki mene spomni na dobre čase Festivala Lent, njega pa predvsem na svoj mesojedski gušt, ki je v tem vremenu morebiti še nekoliko bolj izrazit…? Končno se skozi bičanje dežja, ki spominja na pomorsko bitko klenih vikingov, prebijeva nazaj na Trocadéro. Pri tem nama veter uniči pisan dežnik, a spet, je vredno. Obrneva se proti Eifflu in ta se zablešči v migetajočih lučkah, ki švigajo gor in dol. Kot zjutraj, tudi zvečer obstrmiva in pomislim na to, kako zelo mi je v tem trenutku lepo. Kako zelo sem hvaležna za obilje, ki me pravkar obdaja; za tega čudovitega otroka, za njegove iskrive oči, za gorečnost, ki polni moje srce v teh dneh, za poslovne priložnosti, ki so me pripeljale do Pariza, kot ga ljubim, za zdravje, ki naju oba brezskrbno nosi po svetu, za glasbo, za tiste domače jajce s tržnice, za Pariz, ki me tudi tokrat ni razočaral.

Naslednje jutro sem torej pekla jajca s tržnice in v nekem trenutku (seveda!) sprožila alarm ter evakuiriala skoraj cel hotel. »C’est ma faute. J’ai fait cuire des œufs avec les fenêtres fermées. Sorry…«

Nato sva na železniški postaji najela avto. Predal mi ga je svetlolasi fant iz Srbije, ki se je razveselil dejstva, da je rojen samo štiri dni pred mano. Vse sva se zmenila v angleščini. Selfie za spomin.

In potem vožnja v slavni pariški rondo na vrhu Champs-Élysées, prav tam, pod ogromnim Slavolokom zmage, kjer sem v preteklosti tolikokrat s turističnega avtobusa z grozo gledala na brezčrtno krožišče z milijoni avtomobilov, ki so si trobili ter upala, da mi nikoli ne bo potrebno z avtom zapeljati v središče te norosti … ampak, saj veste, zarečenega kruha … in že sem bila med njimi (Google navigacija pa je umirala od smeha) … še preden sem zapeljala v reko vozil, me je zamikalo, da bi to posnela za dokaz strašnosti vozne izkušnje, potem pa sem se spomnila, da nisem dokupila dodatnega zavarovanja in sem željo po videografiranju potlačila globoko, globoko vase. Kot protiutež tej adrenalinski izkušnji, nama je Pariz ponudil brezplačno parkiranje pred vhodom v stadion, saj ima najbolj romantično mesto na svetu ob nedeljah parkiranje vendarle zastonj. Na ogledu mogočnega stadiona sva se srečala z nekdanjim PSG zvezdnikom Hoarauom, naredila tisoč selfijev s pokalom Lige prvakov, nato pa se zapeljala iz mesta in si pogledala Chantilly z njenimi konji, si privoščila dozo novega adrenalina z Asterixom in Obelixom in nazadnje preživela dan še v čudovitem letališkem hotelu Oceania z bazenom, kjer sva plavala kar v spodnjem perilu (ja, nisem doplačala dodatnega kovčka na letalu in je za kopalke zmanjkalo prostora).

Čaka naju še Dunaj. Najin stari prijatelj, Filipovo rojstno mesto in kraj enega mojih prejšnjih življenj. O, dragi Dunaj, kako se te veselim. Tvoje ulice, ki so bile moj dom, tvoja tzak-tzak učinkovitost bivanja, ki jo še zmeraj pogrešam … in najini ljubi Nina in Sara. Obilje nima meja, če ga znaš videti in sprejeti, ko ti pride naproti. Skriva se v drobnih sladkostih življenja, v iskrenih nasmehih popolnih neznancev in tistih, ki so prepleteni s tvojim srcem. Skriva se v toplih napitkih, v jesenskem listju zlatih barv, v spontanih objemih, v prefinjenem zvoku izbrane glasbe, v mokroti pasjega smrčka, ko se pritisne ob tvojo dlan. Skriva se tudi v zgodbah nekih fotografij, v nočnih sporočilih, v lahkotnosti letenja nad oblaki, ki je izrinila strah in v malahitovih uhanih, ki so ob pravem trenutku na pravem mestu.