RADOST PUVANJA … IN ŽIVLJENJA

Na morju sem. Na terasici prikupne retro počitniške hiške prijateljev, ki so bili dobrodušni in so nam jo odstopili za deset dni, ker smo trenutno malo na tesnem z denarjem. Zakaj, ker »puvamo« (za vse tiste, ki izraza ne poznate, pomeni, da gradimo hišo). Ta izraz je res smešen in sploh ne zveni pomenu ustrezno…ko sem ga jaz prvič slišala, kar je bilo dobrih petnajst let nazaj, mi je bil strašno grd…in mi je še vedno. Toda večini Slovencev je izraz zelo priljubljen in znan in ti pomaga, da z eno besedo razložiš svojo življenjsko situacijo. Kajti to, da mi puvamo, v resnici ne pomeni samo to, da gradimo novo hišo, kar bi zvenelo zelo frajersko in zavidljivo, pač pa skozi vrstice namiguje tudi na to, da smo trenutno v zelo težkem življenjskem obdobju, polnem zaporednih izzivov, ki so jim do njihovega konca, v resnici, kos le redki.

Poleg tega, da se je naš celotni družinski fokus usmeril v gradbeni projekt in da se v glavnem pogovarjamo o terminskih načrtih, podizvajalcih in debelini izolacije v fasadi, je naše življenje zadušeno tudi zato, ker puvanje po navadi pomeni, da je cel družinski proračun fokusiran tja, kjer bo nekoč stala naša hiša. Ker puvamo, smo torej na nek način »bogi«, saj nas te dni veliko skrbi, naše življenje je monotono in privoščimo si lahko le osnovo. K sreči pri nas tudi morje, vsaj enkrat na leto, spada v osnovo in zato smo zdaj tukaj, v Umagu, v lepem, povsem poslovenjenem naselju počitniških hiš, kjer kot vsi ostali Slovenci tukaj, zjutraj pojemo družinski zajtrk, nato sprehodimo psa, počivamo skriti pred vročino, nato sledi družinsko kosilo, pa spet malo počitka in odhod na plažo, kjer smo ena izmed dvajsetih družinic z vozičkom, ki išče svoj košček sence čim bližje morju, nakar sledi še družinsko tuširanje in spiranje slane vode s pregretih teles ter skupna večerja. In vsaj na trenutke, ne puvamo.

Pred kakšnim letom, malo zatem, ko sva na svet spravila svojega prvega otroka, sva se odzvala na oglas, ki je priletel v najin elektronski poštni predal. Bila je stara romantična hiška, sredi zelenih dreves in cvetličnih grmov, le streljaj ven iz Dunaja, v vasici, katere prebivalci imajo svoj časopis in kar nekaj družabnih dogodkov, in ki leži na hribčku, posejanem s travniki in gozdovi. Pravljično, res. Cena je bila takšna, da sva si jo, s prištetim zneskom za prenovo, ki jo je hiška, čeprav je bila romantično urejena, vseeno potrebovala, lahko privoščila.

Če bi šlo vse po načrtih, zdaj tega zapiska ne bi pisala iz počitniške hiške prijateljev, ampak iz hotela na Lošinju. Ni šlo vse po načrtih. Pravzaprav, je šlo po načrtih zelo malo stvari…. na primer, po načrtih sva prejela ugoden kredit in po načrtih smo podpisali kupoprodajno pogodbo. Po načrtih smo začeli tudi s prvimi deli in po načrtih nama je pomagalo veliko prijateljev, da smo naredili osnovo za pričetek konkretne renovacije. Nato sva kupila bleščeše nov hilti in zavrtala v prvo steno. V trenutku, ko je v steni nastala luknja, ki je razkrila od lesnega črva razžrt leseni steber, je postalo jasno, da sva kupila mačka v žaklju, ali ruševino, če sem natančnejša. In najprej si seveda tega ne priznaš in iščeš načine, kako bi to dejstvo vseeno nekako obšel in nadaljeval s svojimi prvotnimi, morda malo prirejenimi, načrti. Potem pa se ti v naslednjem trenutku ena izmed sten poruši naravnost v naročje in od nje ostane samo še leseno ogrodje. Pod njim pa kup suhe gline na tvojih delovnih čevljih. Takrat doživiš zelo čustven trenutek. Podobno kot kup gline pri tvojih nogah, te istočasno zasipa razočaranje nad samim seboj: »Kako sem se lahko tako zmotil?!« Kmalu zatem sledi strah, ker začutiš, kako vsi tvoji načrti, v enem samem trenutku, izgubijo ves pomen in postanejo prazna slama. Ta strah se nato še okrepi, ker veš, da si se življenjsko zadolžil, a da vseeno nimaš dovolj, da bi stvari speljal naprej in do konca. Nato te prevzameta žalost in jeza obenem, s katerima se ne znaš najbolje soočiti in zato otopiš. Do nadaljnega.

Toda vsaka stvar se zgodi z nekim razlogom in ta razlog ni to, da moraš propasti, čeprav se lahko odločiš tudi za to. Velikanski padci v življenju so nekaj najboljšega, kar se nam lahko zgodi, čeprav v trenutkih padanja tega nikoli ne moremo razumeti, kaj šele sprejeti. Ko sem pred sedmimi leti istočano zdrsnila v anskiozno depresijo in par deset tisoč evrov dolga, ker sem želela ustvariti nekaj lepega, pa me je življenje poteptalo, sem kljub obupu v sebi še vseeno negovala majhen pomislek, da morebiti pa le ni vse tako grozno in dokončno, kot se zdi. In kar je bilo bistveno, že takoj sem si priznala, da se je vse skupaj zgodilo samo in izključno zaradi mene. Nihče drug ni bil kriv za mojo novonastalo situacijo. Jaz sem se odločila narediti življenjsko potezo in jaz sem sprejela tveganje, da se morda ne bo izšlo. Seveda sem tveganje sprejela z naivnim prepričanjem, da se mi v primeru, da se ne bo izšlo po načrtih, ne more nič hudega zgoditi. Pa ni bilo čisto tako. Vrglo me je ob tla, me večkrat pohodilo do obisti in me pustilo na tleh, samo in zapuščeno. Nikogar v tistih trenutkih ni bilo, da bi me pobral in me objel in mi rekel, vse bo v redu. Bili so le očitajoči pogledi, ki so s prezirom kričali: »No, tako se zgodi, če delaš prevelike korake in ne poslušaš bolj izkušneih od sebe. Rekli smo ti, da je to preveč za tako mladega človeka. Da ne sanjaj. Sedaj pa se reši iz tega, v kar si se zapletla.« Takrat je bilo grozno in s tal me je pobrala komaj psihiatrinja in kasneje še nekaj ljudi, ki mi je želelo dobro. Toda soočiti s padcem sem se morala sama, saj sem le tako lahko zares vstala in tudi šla naprej po svoji poti. Ključna je bila odločitev, da okrepim tisti pomislek v sebi, da ni vse tako grozno, kot zgleda, in da bo spet vse dobro. Ključno je bilo, da se tega oprimem in da pričnem verjeti, da moje življenje ni namenjeno trpljenju in plazenju po tleh, pač pa ustvarjanju, plesu in ljubezni. In edina znana pot radosti, ki sem se je v teh trenutkih lahko domislila, je bila tista iz otroštva. Ko smo otroci, verjamemo, da je svet lep in pošten, da ima vsaka stvar svoj pomen in da se nam ne more zgoditi nič slabega, če delamo dobro.

Minilo je kar nekaj let, preden sem dojela, da je otroški pogled na življenje, v bistvu takšen pogled na življenje, ki nas varuje pred našimi samouničevalnimi odzivi na življenjske zagate. Ko nam svetujejo, naj takrat, ko nam gre vse narobe, mislimo pozitivno, smo zmedeni, ker, če smo povsem iskreni, nikoli ne vemo točno, kaj to sploh pomeni – misliti pozitivno. Toda, če bi lahko v trenutkih, ko nas je strah, da tonemo v globine, iz katerih ne bomo nikdar več mogli izplavati, v sebi odkrili otroško prepričanje, da se nam ne more nič slabega zgoditi in da smo na svetu zato, da se imamo lepo, bi bili osvobojeni teh globin v trenutku, predvsem pa bi spet čutili moč, da lahko obdržimo sebe nad površejm. Namreč, ni nam potrebno toniti. Nikoli. Vedno lahko samo plavamo, včasih pač z malo več vloženega truda, spet drugič čofotaje in s širokim nasmehom na obrazu.

In tako mi, kljub temu, da puvamo, tega ne počnemo s trpečim izrazom na obrazu. Bomo že kako. Nenazadnje, smo hišo že uspeli porušiti in denarja je še ravno dovolj, da bomo zgradili, ne takšno, kot smo načrtovali,š pač pa malo manjšo, novo hišo. In tisti preveč vplačan znesek, za katerega sva bila pri nakupu opeharjena, bova tudi dobila nazaj. Če bi vam povedala zgodbo z vsemi detajli, bi mi verjeli tudi vi, sedaj pa vem, da vsaj malo dvomite. Toda, recimo, da ostanemo pri veri v to, da se nikomur, ki dela dobro in je pošten, ne more zgoditi nič zares slabega. Vedno se ti zgodi samo najboljše možno. In jaz sem prepričana, da bo to naše puvanje na koncu prineslo veliko več kot samo našo družinsko hišo na Dunaju. Ker nikoli, ampak res nikoli ni potrebno, da stvari ostanejo tako, da ob njih trpimo. Vedno obstajajo poti, ki vodijo k obilju in idili. Res pa je, da jih po navadi vidijo le tisti, ki ne glede na vse, ustvarjajo naprej in verjamejo v to, da si v življenju zaslužijo radost in veselje.

Tako, zdaj bo pa spet čas za naše družinsko kosilo na terasici počitniške hiške v Umagu. Juhica iz vrečke in puhast hrvaški kruh s pašteto. Ko pridemo domov, nas bo najbrž v nabiralniku že čakalo potrdilo o izdanem gradbenem dovoljenju in tako bo božična jelka letos stala v naši lepi novi hiški.

Življenje je lepo in polno priložnosti, da načrte ves čas spreminjamo na bolje. Če nam to uspe početi lahkotno in z otroškim entuziazmom, nas nič ne more resnično zrušiti. Verjemite. Govorim že drugič iz prve roke in to z radostjo in hvaležnostjo do življenja, pa čeprav mi je to, poleg zahtevnega gradbenega projekta in napornega prvega starševskega leta z najinim sončkom, ki je do nedavnega še veliko svetil tudi ponoči, prineslo tudi poporodni razmik trebušnih mišic. In to, dragi moji, to je nekaj, zaradi česar lahko nosiš trpeči izraz na obrazu….ne pa puvanje.