PISMO Z DUNAJA

Nekega dne sem sanjala o svoji deželi. Lepi, mirni, tako neokrnjeni, kadar si jo predstavljam v zeleni barvi, po drugi strani pa tako ranjeni, kadar pomislim na ljudi in njihove bolečine. V teh sanjah je Slovenija bila spet tako čarobna kot včasih, ko sem se je ponosno veselila z otroškimi očmi. Bila sem spet del tega pravljičnega sveta, majhnega, vendar pestrega. Rutinskega, vendar srčnega. Ljudje so dovolili, da jim je sonce božalo obraz in zrak je bil čist in svež. Drobne stvari so sliko delale tihožitno, pa vendar je tišina bila glasna – odzvanjala je skozi srce, ki je utripalo zaupljivo in pomirjeno. Dom, kot sem ga zmeraj poznala, je bil spet tukaj, prav v takšni idealni podobi, kot sem si jo vtisnila v spomin. Hiša in vrt, pekarna in sladoledar, ki je sladoled zmeraj pomočil v tisto čarobno čokolado, ki se v trenutku spremeni v slastno skorjico. Vse okoli mene je imelo pomen, toda ta pomen ni kričal vame »uživaj me!«. Samo bil je tam in jaz sem ga čutila kot večno ljubezen kraja, ki mi je nudil zavetje tudi takrat, ko so moje zamisli in predstave o prihodnosti bile povsem brez meja. Toda potem sem se prebudila in odprla oči. Zagledala sem grško moder strop svoje spalnice v majhnem dunajskem stanovanju. Ta moder strop me vedno znova prepriča, da naj še malo sanjam o lepih stvareh, vendar potem vstanem, posteljem posteljo, da me bo zvečer spet pričakala kot nova in se napotim v kuhinjo, ki je del dnevne sobe. K sreči ima ta prostor velikanska okna v svet zelenih sosedskih balkončkov. Srečneži sosedi imajo balkone, jaz imam samo to veliko okno in nekaj zelenih rastlin, ki predstavljajo naravo v mojem domovanju. Odprem hladilnik in iz zamrzovalnika vzamem domačo potico moje tašče, ki sem si jo v nedeljo pripeljala iz Slovenije – do kosila bi se morala odtaliti. Pozajtrkujem črni kruh z bučnim namazom in kakav, tako kot mi je včasih pripravljala oma (tista babica, ki je oboževala Avstrijce in zato želela biti »oma«, in me je ves čas prepričevala, naj se vendar naučim nemščine, ker mi bo v življenju prišla prav, jaz pa nazaj, da mi nemščina ni všeč in da bodo prodajalci v Ikeji Graz že nekako znali v angleščini z menoj o tem, kako poteka nakup kavča…no danes v Ikeji Graz govorijo slovensko, jaz pa živim v drugem največjem nemško-govorečem mestu…zarečenega kruha…in tako naprej…). Po nostalgičnem zajtrku sledi nekaj obveznih ritualov v kopalnici, nato pa s psom na sprehod. 

Na križišču me pozdravi sosed, poštar nekaj korakov naprej, spregovori z menoj o vremenu in o tem, kako sem kljub temu, da je moj nosečniški trebuh zdaj pa res že velik, še zmeraj enako lepa. Po poti proti parku se ustavim v pekarni, ki je hkrati kavarna, in kupim brezkofeinsko kavo za zraven. Prav takrat name posije sonce in začutim hrepenenje. Soseska, v kateri živim na Dunaju, je sicer simpatična in v veliko pogledih spominja na domače kraje. Vendar to ni dom. Velikokrat je sicer topleje in prijazneje, kot bi bilo dandanes doma, toda občutka, da je vse skupaj samo kulisa, se je nemogoče znebiti. Dunaj je postal moja kulisa za dom, ker se je tisti pravi dom spremenil v kuliso satirične predstave, ki nikogar več ne zanima, saj se vedno znova in znova ponavlja. Zbežala sem, ker mi je nekdo doma poskušal zvezati roke in razvrednotiti mojo vizijo o življenju. Verjela sem, da bom z begom v nove kraje lahko vse, kar sem si zmeraj želela. 

Dunaj me je pričakal ves bleščeč in veličasten. Veselil se je moje ustvarjalnosti, vsaj tako se mi je zdelo, želel je, da delam to, kar me veseli. In tako sem večino svojih dni na Dunaju, potem, ko sem se končno odpovedala domu in se preselila v prestolnico Avstrije, preživela v dunajskih kavarnicah in pisala. Zvoki velikega mesta so me navdihovali. Utrip, ki se je iskril v tramvajih, množici koles in pešcev ter v konjskih vpregah, me je prepričeval, da imam v tem kraju lahko vse, kar si želim. Še zdaj me na trenutke napolni z radostjo, ko mi podari stvari, ki jih v Sloveniji preprosto ni, ker za to ni ne interesa ne denarja. Dunajska frekvenca me je od nekdaj spodbujala k temu, da sledim svoji viziji. In zato sem pisala. Pisala sem in se vračala k sebi takšni, kot sem bila, preden me je slovenski sistem za nekaj let uokviril v eno svojih slik. Toda, pisala sem v slovenskem jeziku. Zakaj, to je bil edini jezik, v katerem sem imela zadosten nabor besed, da sem lahko pisala o stvareh, ki so brezmejno vrele iz mene. In takrat se še nisem zavedala, da prav s tem kujem okove okoli svoje naivne duše. Nisem si želela iskreno pomisliti o tem, da je slovenski jezik stvar Slovencev in nikogar drugega na svetu. Nisem želela razmišljati, da so moje besede zapisane za ljudi, ki žive v krajih, iz katerih sem zbežala. Nisem si želela priznati, da me Dunaj ne bo nikoli v resnici razumel. Da bo moje pisanje za Dunaj ostalo nepomembno in povsem brez moči.

 

Ali naj pišem v nemščini? Ali v angleščini? Samo zato, da bi se zlila z okoljem v katerem živim, ali naj leta in leta vložim v učenje drugega jezika in zavračanje slovenskega, ki ga ljubim in ki bo v resnici zmeraj edini jezik, ki bo kdaj zmožen povedati moje bistvo? Ali ne bi učenje in pisanje v tujem jeziku spet pomenilo uokvirjanje v družbeni okvir??

Tako razpeta sem, ker sledim svojim sanjam, svojemu srcu, ker delam to, kar me veseli. Učili so me ( in celo mojo generacijo) tako; naj delam to, kar me veseli. In ko so mi potem poskušali te sanje odvzeti, sem zbežala, zapustila dom, kot že tisoče svobodnjakov pred menoj. 

Sprašujem se, ali so »uokvirjeni« sovrstniki bolj srečni, ker so se uklonili, a so vsaj doma. Seveda niso, v to sem prepričana, vedno znova, ko jih vidim. Na hitro in po pregledu njihovega spletnega profila že morda tako izgleda, toda, ko začutim žalost tega sveta z vsemi svojimi čuti, vem, da množice niso srečne. Niti radostne niso. Veselijo se zlagane sreče, česa globljega jim ni več dano čutiti. Ves čas hrepenijo; mislijo, da po stvareh, vendar v resnici po ljubezni, miru in preprostosti življenja. Jaz pa ne? Prebegla v mesto blišča pišem v kavarnicah, se sprehajam po parkih in v nemščini naročam kavo za zraven… mar jaz ne hrepenim po preprostosti življenja? Ja, pač. Po tistem domačem soncu, ki boža lice, po tistem zelenem svetu, ki je bil čaroben in v slovenskem jeziku. Po tistem življenju, ki je bilo ravno prav veliko za moj mir in za moje sanje. In žalost zajame še moje srce, ko pomislim, koliko nas je, tako izgnanih zaradi svojih prevelikih dimenzij, toda osamljenih v tujih svetovih, kjer naše dimenzije tudi ne najdejo pravega mesta, ker so v resnici ustvarjene za domovino. Oh, kako radi bi vsi mi mladi ustvarjalci živeli v svoji deželi, kako radi bi ustvarjali za njo! Toda kruh in voda nam je premalo za dostojanstvo, ki smo ga vzeli za svojega v času odraščanja. In zato postopamo po odrih z bleščečimi kulisami tujine, kjer so z nami prijazni in spoštljivi in človek bi hitro pomislil, da nam gre veliko bolje, kot tistim, ki so ostali. Pa ni tako. Spet trpimo, samo na drugačen način. Tisti, ki smo odšli, smo namreč odšli zato, ker smo želeli biti svobodni v svojih sanjah in načrtih. Odšli smo, ker se nismo želeli sprijazniti s poniževanjem in razvrednotenjem vsega, kar smo začutili kot plemenito v otroštvu. Toda v resnici si nikoli nismo želeli biti tujci. Navzven izgleda, kot da smo šli s trebuhom za kruhom, kakor naši dedki in babice po drugi svetovni vojni. Pa to ni resnica. Mi mladi, milenijci, če hočete, smo odšli, ker smo se počutili izdani od domačega kraja, ki nam je zmeraj obljubljal varnost in zavetje. In ta kraj še vedno ljubimo, ker mu globoko v sebi sploh nismo zamerili, toda vrniti se ne moremo. Kako neki, ko pa se še zmeraj ni nič spremenilo. Lepa slovenska drevesa sicer še stojijo in zrak je še vedno čist, toda od tega mlad ustvarjalen človek ne more živeti. In to ne samo v eksistenčnem smislu, pač pa tudi v smislu zdravja njegove duše. Kakor smo bili cenjeni kot slovenski otroci, bi si želeli biti cenjeni tudi zdaj kot mladi odrasli. Želeli bi ustvarjati boljši slovenski svet, ker imamo glave polne navdiha, želeli bi rojevati otroke v dom, ki je neokrnjen in lep. Želeli bi živeti v svoji Sloveniji in se izražati v slovenskem jeziku, toda nikogar ni v Sloveniji, ki bi to želel z nami. So samo tisti, ki nas obsojajo za izdajalce in tisti, ki se hvalijo z našimi uspehi iz tujine. 

In zato ostajamo za mejami tujine in se vračamo s hrepenečim srcem v slovenske kraje obujati spomine na svoje otroštvo. Svoje otroke skušamo učiti o lepotah dežele, od koder se v njih pretaka kri, in o pomembnosti slovenskega jezika, ki je, za razliko od njegovih lastnikov, ponosen, veličasten in neuničljiv. Globoko v sebi se želimo vrniti in otroke vzgajati v Sloveniji, vendar za njihovo dobro, jih raje negujemo v gnezdih tujine in upamo, da jim bomo Slovenijo vseeno uspeli predstaviti kot posebno deželo, kjer se narava zliva s človeško radostjo zaradi drobnih trenutkov, ki jih lahko začuti tisti, katerega srce je odprto in pogumno.