NAZAJ NA ŠTARTNO ČRTO IN NATO GLOBOKO VASE

Najhuje je, kadar človek ne najde svojega mesta. Svoje pripadnosti. Kadar pada v brezkončni temi in se zaveda, da nič več ni odvisno od njega samega. Da nad vsem bdi nekakšna zapoved uresničenja, ki si je nikakor ne določamo sami. Na primer, zelo zanimiva je teorija o tem, da smo vsi “duše na misiji”. “Duša” ali lahko bi rekli tudi “bitje” v nas si je izbralo nekakšno misijo tukaj na zemlji, prav v tem času, v tem našem življenju, s tem našim telesom. Ne glede na to, kako bomo mislili, da smo na pravi poti in bomo nekaj gradili, prepričani v našo stabilno prihodnost, nas bo življenje zavračalo, nam nastavljalo blokade in ovire, pasti ter priložnosti, če le to ni misija naše duše. Z drugimi besedami bi lahko rekli tudi, da gre za naše življenjsko poslanstvo. Veliko ljudi se ob tem sproščeno nasmehne in povsem prepušča toku, toda drugi tega preprosto ne zmoremo. Zakaj ne?? Sklepam, da se je naša duša odločila, da bo izkusila, kako je plavati proti toku…ali kaj?

Mnogo je tistih “starih duš”, ki bivajo v ljudeh, ki povsem mirno povedo, da je potrebno zaupati najvišji sili, da bo z nami vse v redu, tudi, če bomo spustili ves nadzor, s katerim se oklepamo fiktivne varnosti. Povedo tudi, da je prvi korak do te sposobnosti to, da se ne navežemo na nič in na nikogar. In seveda, da živimo v slehernem sedanjem trenutku. To pomeni konec vsakršnega hrepenenja! In zdi se mi kar malo radikalno in brez ljubezni, čeprav je ljubezen do sebe, na tem nivoju, zagotovljena. In potem, a ni prav ljubezen tisto, po čemer ves čas hrepenimo??

Znašla sem se v svojem rodnem mestu, sredi dežja, megle in mraza. V “študentskem” delu mesta sem najela, kako bi to sploh imenovala… nekakšen kletni studio, brez kuhinje in prvi študijski dan, bo tudi moj prvi dan v nekakšni prehodni zmedi, ploveči nekje med preteklostjo in prihodnostjo. Čista sedanjost, ki jo bom pač mogla vsrkati prav takšno kakršno je, z vsemi svojimi packami in bleščicami vred. Ob vsem tem ne čutim več povezanosti z burno preteklostjo, hkrati pa tudi nisem več prepričana kaj točno, bo moja prihodnost. Skratka, resnično sem obtičala v sedanjem trenutku, vsaj občutno v nekakšni brezčasni točki.

Zanimivo je to, da nekje globoko v sebi, morda v možganih moje duše, vidim v tem “point”, saj sem po vseh spremembah, še vedno v brezkončni temi življenja. Nagon, podvržen zunanjim dražljajem, mi narekuje načrtovanje prihodnosti in akcijska dejanja za “boljši jutri”, toda usoda mi prereže krila zmeraj, ko hočem poleteti. Kakor, da hočem poleteti, pa je to v resnici povsem zgrešeno hotenje… Tako seveda več ne gre naprej. Čutim vedno močnejšo potrebo po pogovoru s svojo dušo. Saj ne, da bi si zatiskala oči pred samo seboj, vem, da bo potrebno “prečistiti” še kar nekaj kanalov, predvsem tistih, ki jih je zamašila preteklost, morda celo stoletna, tista iz prejšnjih življenj moje duše… Toda, saj ne vem niti, kje naj začnem!

Potek realnosti me je iz čudovitega, bleščečega Dunaja prestavil nazaj v “brezupno mesto” severovzhodne Slovenije. O brezupju govorim predvsem spet v smislu prihodnosti. Ne morem si pomagati, toda ko enkrat okusiš potešitev hrepenenja v obliki popolne mestne naelektrenosti, težko sprejmeš svojo realnost, ki je vržena daleč stran od tega. Je tako, kakor, da bi z balerinkami povsem nepričakovano stopila v lužo. Toda po drugi strani, tudi v Mariboru sije sonce. Pomembno je le, da ga bom spustila v svoje srce in se morda prvič v življenju prepustila svoji lastni družbi. Morda mi bo z veliko truda uspelo mojo dušo povabiti na večerjo in mi bo ob prijetnem sproščenem vzdušju, v nekem trenutku popolne povezanosti, zaupala svoje življenjske načrte za to stoletje. Saj vem, da me čaka nekaj velikega, ker konec koncev, vse kar lahko čutiš do dna duše kot edino pravilno, je v bistvu veliko – je tvoj življenjski namen! Ampak prepričana sem tudi, da se moram jaz za svoj življenjski namen še malce utrditi, še nekaj naučiti, predvsem pa moram biti osvobojena  svojih strahov. Ti so v meni tako glasni, da bi tudi z zelo pozornim poslušanjem, bilo dušo moč preslišati.

Mokra do gležnjev, se bom sedaj odpravila po trenutkih sedanjosti in se poskušala posušiti na vetru resničnosti, ki piha proti tisti meni, katere še ne poznam, a mi je vseeno že ves čas znana…ves čas je tukaj, a skrita za zidovi, ki jih je zgradila grenkoba preteklih let.

Logično; ne morem leteti, če je to le odsev mene. Odsev se namreč ne more začutiti. Odsev v resnici sploh ne more obstajati. Odsev je le odsev, prazen in lebdeč. Morda sledi le še ena od sprememb – toda nadejam se upanja in vere v “korak naprej”. Tokrat, brez kril visoko nad oblaki…pač pa na trdnih mariborskih tleh.

Photo source: