MED VRSTICAMI VSAKDANJEGA

Spet je posijalo sonce. Saj veste tisto sonce, ki obljubi lažno veselje k pomladi, ki vendarle še ne bo prišla. Zagotovo se bo zima vsaj še enkrat vrinila na spored, završala s svojim ostrim vetrom in zaplesala s snežinkami, ki se jih nihče ne bo več razveselil. Pomorila bo prve cvetlice, ki vsako leto pokukajo na plano že ob prvi obljubi pomladne topline. Vsako leto je tako. Kako vztrajno!

Jaz pa… jaz pa vse to prvič doživljam tako, nekako spokojno in ne razočarano. Prvič čutim ta vsakoletni naravni ritem kot nekaj lepega. Lepega zato, ker je v svojem bistvu, ne glede na naše predstave o tem, kako bi moralo biti. Tega se želim naučiti. To želim v popolnosti dojeti! Sprejemanje življenja, kot se riše na platno samo. In samo občudovati…vsak trenutek v stanju neizmerne hvaležnosti, ker lahko to vidim. Ker lahko vidim sleherni pripetljaj življenja. In ljubečega kroga življenjske lepote, ki jo razumem skozi dogajanje vsega živega, pisanega, veselega… veš tisto, ko zamudiš avtobus, a ti v naslednjem trenutku sonce ljubeče poboža obraz in, ker ne moreš nikamor, se moraš temu trenutku prepustiti. In se…in potem ne moreš verjet, da je sončeva toplota lahko tako blagodejna. Ali pa, ko tečeš do tistega nekoga pri parkirnem avtomatu in mu podariš listek za parkiranje, ker prej nisi imel drobiža in si moral kupiti tri ure parkiranja, čeprav si potreboval samo trideset minut… in tisti nekdo, te presenečeno pogleda in se ti hvaležno nasmehne. To je vendar neprecenljivo! Mi pa tekamo naokrog po naših življenjih kot zmešane kure in iščemo zrna sreče v nevsakdanjosti. V ekstremih. V minljivem imetju, od katerega vedno znova pričakujemo učinek večnega. V bistvu pa je vse že v nas. Od rojstva.

Jaz pišem. To je moje bogastvo, ki ga lahko dam svetu. To sem jaz. Jaz, popolnoma slečena, v svojem originalu. Tudi ranljiva. Vendar obenem v vrhuncu svoje moči. Kadarkoli skušam o teh izjemnih občutkih razložiti ljudem, ki mislijo, da je smisel življenja obstajati, kopičiti in shraniti, postanem ob sliki, ki se izriše na njihovih obrazih, slabe volje. Ne razumejo me. In takšnih ljudi je veliko, ker pač smo si skozi čas ustvarili takšen svet, kjer je najbolj varno igrati s tujim obrazom in ljubiti samo na način, ki nam daje občutek, da smo do nečesa upravičeni. A so kje tudi takšni ljudje, ki vidijo preko tega? A so kje tudi takšni voditelji?

Gledam ljudi. In imam jih rada. Še posebej, ko se smejijo. Takrat so videti tako čudovito. Gledam nebo. In imam občutek, da je neskončno, a obenem tudi nedosegljivo. Gledam veter. Gledam ga na plešočih vejah še vedno spečih dreves in na frčečih kapljicah rečne gladine. In kam bo odpihnilo mojo zgodbo? In kam zgodbe vseh tistih, ki tako kot jaz, želijo resnico? In pristnost…

Potem pa je tukaj ljubljenje z drugim telesom, ki je tako predano trenutku kot narava, ko jo veter premika. Globine in plitvine se združijo v eno samo površino, ki poplesuje v zraku kot sled srebrno-zlate barve, z odtenki svetleče modre in odtenki zlato-rumene. In združitev v eno samo energijo je tako čarobna, da človek nikakor ne more  samo obstajati. Več mora biti. Biti mora igra in melodija vsega, kar je!

Prihaja marec. Zanesljiv znanilec novih začetkov. In tista ista sled srebrno-zlate barve, z odtenki svetleče modre in zlato-rumene, bo v zelo počasnem naravnem ritmu švignila čez zemljo, skozi krošnje dreves in pod nebo. Narava bo, s popolno brezbrižnostjo do naših neumnih obsedenosti z nepomembnim, zacvetela, vzbrstela in našopirila vse, kar ima za pokazati. Narava bo igra in melodija vsega, kar je. Mi pa bomo še naprej tonili v svojih prepametnih zaslončkih, še naprej se bomo egoistično kregali s tistimi, ki nas ljubijo, in še naprej se bomo prisiljeno nasmihali vljudnostnim frazam. Pa vendar, vsake toliko nam bo zadrhtelo srce. Vsake toliko se nam bo zagozdil cmok v grlu. Vsake toliko se bomo držali za boleče trebuhe, ker bo tako zelo smešno. In vsake toliko, se bo v nas, kakor dimna bomba, razkadila hvaležnost za to, kar vendarle imamo.

Morda bomo v kakšnem marčevskem večeru zrli v zvezdno nebo in si zaželeli, da nas ne bi bilo strah zares živeti. Zares. Živeti.