resnica

PLAVANJE Z DELFINI IN DRUGE VSAKDANJE STVARI

***[Video utrinke poiščite na FB strani ali na YouTube kanalu Maja Monrue in TOJETO – kmalu!]*** V vetru migetajoči delčki listnate strehe, izpod katerih se razprostira neskončni indijski ocean, ki mi pripoveduje o današnjem dnevu. Pogled, ki je nameščen na leseni terasi, dvigajoči se nekaj metrov nad prihajajočo plimo, se mi ustavlja na majhnih čolničih, […]

15 marca, 2021 No comments

SPOZNANJE IZ SAMOTE

Pri osemnajstih sem se sama s seboj in svojim prevelikim kovčkom odpravila na Škotsko, k fantu, ki sem ga tisto poletje spoznala v Španiji in z njim ter njegovimi prijatelji preživela vse štiri dni svojega maturantskega izleta. Prvič sem šla na letalo. Prvič tako daleč. Prvič v angleško-govoreče inozemstvo. Prvič k nekomu, ki sem ga […]

14 novembra, 2020 No comments

MASKE DOL!!! in bodimo iskreni

Ni pomembno, koliko ljudi bo še zbralo pogum govoriti resnico. Ni pomembno, koliko Snowdenov, Wakefieldov in nenazadnje Galetov bo še žvižgnilo resnico iz prve roke, da bi ljudje vedeli in vendar nehali verjeti bučkam, ki jih vsakodnevno po navodilih najmočnejših (beri najbogatejših) akterjev, za nas spasirajo mediji in nam z njimi nabašejo usta, da ne […]

22 oktobra, 2020 2 komentarja

KAJ PA, ČE BI RES POČAKALI?

Tako zelo zelo zelo drugačno postaja vse to okoli nas. Čas je drugačen. Načini so drugačni. Pogledi so drugačni. Celo naša pričakovanja so postala drugačna. Tako vsaj zgleda na prvo žogo. Toda, kot že milijonkrat, je edina resnična resnica to, da mi ostajamo mi. Morda smo si nabrali kakšen kilogram, jaz sem si kar tri, […]

6 maja, 2020 1 comment

NAUČILA SE BOM USTAVITI SE

A je pomembno, kje si? V nočeh, kot je ta, sem zmeraj sama. Lovim svoj navdih, ki se je v odtenkih svetlikal v preteklih dneh in se mi izmikal takrat, ko sem ga želela ujeti in zabeležiti v obstoj. Ali pa je bil čas tisti, ki se mi je izmikal? Ker zdaj, razmišljam, je navdih […]

4 januarja, 2020 No comments

MED VRSTICAMI VSAKDANJEGA

Spet je posijalo sonce. Saj veste tisto sonce, ki obljubi lažno veselje k pomladi, ki vendarle še ne bo prišla. Zagotovo se bo zima vsaj še enkrat vrinila na spored, završala s svojim ostrim vetrom in zaplesala s snežinkami, ki se jih nihče ne bo več razveselil. Pomorila bo prve cvetlice, ki vsako leto pokukajo […]

26 februarja, 2019 1 comment

NA SVOJI POTI

Samo danes še in je januar 2019 preteklost. Ne želim biti preveč dramatična z minljivostjo, kot se vam bo morda zazdelo, a vseeno nekaj je na tem, da življenje v nas in okoli nas mineva. To seveda lahko zveni dramatično, toda lahko je tudi povsem naravno. Kakor je naravno minevanje življenja v drevesnih listih, v […]

31 januarja, 2019 No comments

ČAS JE

Ljubezen je lahko tako čista in tako potrpežljiva, da je njen pogled nežen in ponuja brezpogojno zavetje. Življenje z ljubeznijo je zato preprosto. Ampak v tej preprostosti je tudi lepo. Ponuja nekaj, kar človek potrebuje bolj kot karkoli drugega. Svobodo. Svobodo, da je lahko takšen, kot je. In veste, tukaj se skriva resnična sreča… v […]

7 decembra, 2018 No comments

KDO JE KRIV ZA TO, DA SI NE UPAMO BITI TO, KAR SMO?

Kaj pa, če preveč kompliciramo? Kaj pa, če je problem v tem, da preprosto preveč kompliciramo? Da smo zakomplicirali celo svoje življenje. Celo družbo. Cel svet. Pomislite. Ko posije sonce, s svojimi žarki oplazi opečnate strehe in poboža zelene krošnje. Z listov in opeke obriše kapljice narave ter jih ogreje za novi dan. Kaj pa […]

15 novembra, 2018 No comments

NOVOLETNI JAZZ V BESEDAH – Ti veš, kaj hočeš?

Tako lepo bi bilo sedeti ob morju in brati knjigo. Ne bi bilo prevroče, ker bi bil ravno tisti lep prehodni čas, med pomladjo in poletjem, in ne bi bilo gneče, iz istega razloga. Iz ne preveč oddaljenega bara, s prijaznim, na domačinski način šarmantnim, natakarjem, bi se na lahni sapici igrivega vetra pretegoval swingovski […]

17 januarja, 2018 No comments

MAMIN ČAS JE DRUGAČEN

Uh, je že skoraj zima, kdaj pa je bila jesen? Kdaj so drevesa pisano pobarvala svoje frizure? In kdaj je moker zrak podrgnil ob sivino dunajskih ulic? Ne spomnim se. Tudi se ne spomnim točnega trenutka, ko sem v našem parku zagledala več vran kot običajno, čeprav sem prav ta trenutek vsako leto posebej zapisala […]

29 novembra, 2017 4 komentarji

PISMO Z DUNAJA

Nekega dne sem sanjala o svoji deželi. Lepi, mirni, tako neokrnjeni, kadar si jo predstavljam v zeleni barvi, po drugi strani pa tako ranjeni, kadar pomislim na ljudi in njihove bolečine. V teh sanjah je Slovenija bila spet tako čarobna kot včasih, ko sem se je ponosno veselila z otroškimi očmi. Bila sem spet del […]

21 marca, 2017 2 komentarja