KAJ PA, ČE BI RES POČAKALI?

Tako zelo zelo zelo drugačno postaja vse to okoli nas. Čas je drugačen. Načini so drugačni. Pogledi so drugačni. Celo naša pričakovanja so postala drugačna. Tako vsaj zgleda na prvo žogo. Toda, kot že milijonkrat, je edina resnična resnica to, da mi ostajamo mi. Morda smo si nabrali kakšen kilogram, jaz sem si kar tri, in kakšen novi strah, morda smo kakšen strah tudi že opustili. Morda smo uspeli spremeniti kakšno železno srajco v pižamo in morda smo izgubili občutek za čas. Toda globoko v sebi smo še vedno to, kar smo bili. Najbrž se mnogi med vami počutite podobno kot jaz – na trenutke zelo ujeto in izgubljeno. Priznam. Spet se iščem. Ali natančneje…iščem svoja jajca. Kot ženska jih seveda nimam priraščenih k telesu, a vem, da nekje v meni so. Kako bi sicer pri dvajsetih odprla restavracijo? V Mariboru, ljudje. In kako bi potem, ko sem praktično čez noč izgubila vse, v kar sem verjela in vlagala, ponovno vstala in napisala knjigo za moške. Dvesto šestdeset strani. Za moške (ki praviloma ne berejo)! Tisti, ki me poznate od blizu, ste morda že naveličani mojih vračanj nazaj v te čase, toda ne razumete, kako pomembno je zame, da se vedno znova opomnim, da mi je nekoč že uspelo skočiti brez vrvi in poskusiti leteti, medtem ko so mnogi ostajali v varnih gnezdih, kjer gnezdijo še danes. In ja, morda gnezdijo s plačami na računu vsak mesec in z ravno pravšnjimi krediti, da imajo občutek, da živijo. No, jaz sem z dolgovi opravila že pri prvi lekciji. Nedolgo nazaj sem za svoj srčni življenjski trud v majhnem družinskem projektu prejela kupček denarja in tako izplačala še zadnjo upnico, računovodkinjo, ki je pred desetimi leti superherojsko verjela vame. In zdaj stojim na robu veličastne pečine, ki naznanja konec neke poti. Spet bo treba skočiti… ali pa (u)gnezditi (se) tukaj za zmeraj. Tistim, ki danes svobodno letijo (živijo) je uspelo po mnogih mnogih poskusih. Potrpežljivost in vztrajnost sta ključni.

Življenje je splet odločitev. Da smo se odločili slabo, vedno izvemo kasneje. Zato moramo posedovati pogum. Pa tudi zato, ker smo včasih v odločitve prisiljeni in gnani od časa in okoliščin, ki hočejo, da se postavimo v ohišje in od tam brnimo in meljemo…neopazno in brez odstopanj. Jaz ne morem. Jaz ne morem biti doma v ohišju. Jaz ne morem biti jaz. V ohišju. In zato se jaz ne morem odločiti. Najbrž je neodločnost razlog za to, da že nekaj časa pogrešam svoja jajca.

Naenkrat se mi dozdeva, da je okoli nas vse preveč napačnih prepričanj. Prepričanj, ki nas zavajajo in poneumljajo. Predvsem pa nas oddaljujejo od naše intuicije. Od našega notranjega glasu, ki ima za nas prijazna navodila, kako naprej. Prepričani smo, da se moramo gnati… pri delu, v starševstvu, v odnosih, v gibanju, v prehrani, v odhajanju spat in v jutranjem vstajanju iz postelje, v spletnem objavljanju in deljenju lastnih posnetkov, ki se imenujejo zgodbe, pa gre večinoma za minljive trenutke brez veličastnih lastnosti pravih zgodb. Prepričani smo, da se nahajamo v prehodnem obdobju. Prepričani smo, da moramo izkoristiti čas. Da ga moramo napolniti z vsem, kar nam do zdaj v življenju ni uspelo (po)storiti. Prepričani smo, da v teh časih naše življenje ne teče naprej, ampak, da se je ustavilo ali pa vsaj upočasnilo… in da se v resnici ne staramo enako kot prej. Prepričani smo, da je ljubezen prazna floskula in, da si zanjo v resnici ni potrebno prizadevati in jo iskati. Ker je ni. Še posebej zdaj, ko so objemi in dotiki prepovedani. Prepričani smo, da je smisel življenja v številkah, ki postanejo pomembne šele, ko se jim pridruži črka K. Prepričani smo, da je okej, če se silimo vse postoriti sami. Ker so pač takšni časi. Predvsem pa smo prepričani, da ne moremo ničesar spremeniti, a nam bo lažje, če bomo to prepričanje o svoji nemoči negovali s posebno skrbjo in pozornostjo. Ampak, poglejte glasbenike in njihovo ljubezen, ki jo nesebično (torej zastonj) delijo med nas. Poglejte druge umetnike, ki med nas pošiljajo ljubeče barve in besede, da bi dvignili srčne frekvence vsakega izmed nas. Vso spoštovanje tistim, ki se v teh dneh bodejo na fronti z virusom, toda to je le še ena vojna…in spet opevamo borce in dvigujemo frekvenco žalosti zaradi žrtev, namesto, da bi se obrnili k znanilcem pomembnega, človeškega, ljubečega in jim končno prisluhnili. Se vprašali, kako zelo polno ljubezni je naše življenje. In potem poiskali sončne žarke ter jih delili s svojimi najljubšimi. Ali ni mar to najpomembnejše?!

Nedolgo nazaj mi je nekdo¹, ki ga pozna vsa Slovenija in je človek, ki dovoljuje svoji intuiciji, da zmeraj prevlada nad razumom za 2%, rekel, da naj se sprostim, spustim in ljubim čas, ki mi ga vesolje podarja z mojim otrokom. Medtem je ta človek, ki je drugače več na odru kot doma, že šest neprekinjenih tednov pletel svoj čas s časom svojega šestletnega sina, ne da bi pri tem kakorkoli izgubljal potrpljenje. In še en drug človek mi je v tem času pokazal nekaj izredno pomembnega. Še en človek², ki je svoj čas nesebično podaril otroku, pa čeprav je bil ta čas kdaj prej nabito zapolnjen s stvarmi, ki niso niti približno podobne želvjim sprehodom s triletnikom in skakanju po postelji brez posebnega scenarija. Ta človek bržkone stoji na robu pečine tako kot jaz, a se tega na nek čudno nor način veseli. Pravi, da bo skočil in zagotovo letel. Strah, ki se morebiti v njem kopiči, pretvarja v gorivo. In zato vem, da mu bo uspelo. Mu že uspeva. Jaz pa, opazujem ga in analiziram in ne morem odkriti nobenih posebnih olajševalnih okoliščin ali vrvi. Le samozavest in neustrašnost. To je najbrž tisto, kar prihaja iz jajc, zato jih moram jaz na vsak način najti.

Morda pa lahko pričnem iskati doma. Ali pa, za začetek in osvežilno spremembo, neham iskati. In samo počakam. Ker morda ima čakanje vseeno smisel. Avtobus vedno pride, če ga počakamo. Mir. Zapreti oči. Objeti otroka in prisluhniti njegovi ideji o stolpu iz malin. Opazovati srečo na dlani. Počakati. Počakati. Na pravi trenutek. In nato skočiti. Poleteti. Ljubiti življenje. In se starati z njim. Neustrašno. Brezčasno.


¹Človek, ki daje intuiciji 2% več zaupanja kot razumu – TUKAJ.

²Človek, ki se na nek čudno nor način veseli skočiti s pečine – TUKAJ.