GREVA PRESPAT NA TRIGLAV

Kupil je nov nahrbtnik. Pa dve ultralahki samonapihljivi blazini in dve spalni vreči, na katerih je bilo zapisano, da se pri nič stopinj Celzija spi udobno. Letošnjo zimo mi je sredi zasneženega gozda na avstrijskem koroškem rekel, da bi rad z menoj prespal na vrhu Triglava in se prebudil v sončni vzhod. Izbuljila sem oči, bolj iz vljudnosti kot iz resničnega začudenja, ekstremist je, zakaj bi kaj takega bilo čudno, toda v sebi sem se že takoj odločila, da želim to narediti tudi jaz. In potem je morje časa in dogodkov razburkalo svoje dimenzije in premešalo karte na vse možne načine. Nekje vmes sva se izgubila in za trenutek se je izgubila tudi ta ekstremna ideja.

Pa je življenje vseeno hotelo, da to narediva. In sva. Petega julija na koronsko leto 2020 sva se zjutraj prebudila s posebnimi načrti. Najprej Filipa k dediju v Maribor in Reo k Niki v Ljubljano, po poti še trojanske krofe za moč in petrolovo kavo, ker se pot z avtom vse preveč vleče. In potem, krepko čez polovico dneva, se končno sparkirava sredi gozda doline Kot, na zadnjem razpoložljivem kotičku, pod borovcem, ki bo Volvu naslednjih šestindvajset ur delal senco. Končno pakiranje v nahrbtnik, samo najnujnejše stvari. Zato je tipkovnica računalnika ostala v avtu, pa pršilo proti klopom (tako ali tako jih ni nad 1000 m, mi pove in dovoli, da ga vseeno opremim z vonjem eteričnih olj, ki klopom smrdijo). Nekje na pol poti, bistveno višje, ugotovim, da sem naposled v avtu pustila še svojo posebej za ta podvig kupljeno športno jakno, ki naj bi me ščitila pred mrazom do pet stopinj Celzija. Medtem ko me je v tistih trenutkih sonce pribijalo na brezbrižne skale, se mi moja pozabljivost niti ni zdela takšen problem, kasneje sem ta svoj strateški nakup seveda nepremostljivo pogrešala. A vrnimo se še malo v dolino.

Tik pred odhodom je bilo še nekaj trenutkov časa za makarone, ki jih je pripravil zjutraj in potem pozabil spakirati še vilice. Nič hudega. Taborniška avanturističnost in začetniška zagnanost sta bili dovolj, da sva makarone snedla kar z vejicami bližnjega drevesa. In jaz sem potem v tem istem duhu šla še lulat za grm, da ne bi s seboj nosila odvečne teže. Potem pa prvi koraki proti najvišjemu vrhu Slovenije. Začeli so se med borovnicami in nadaljevali po od sonca razbeljenem hudourniku, s katerega je v nekem trenutku bilo potrebno odločno stopiti v gozd, ki je varljivo zakrival strmino. In strmina je bila neusmiljena že takoj na začetku. Kot da bi na Triglav šla po stopnicah; visokih, kamnitih, brutalnih. Nekaj šaljivih besednih izmenjav s pohodniki, ki so se v tistem vročem popoldnevu že vračali v dolino, v stilu »še malo pa bosta na vrhu«. Mnogi prepoznajo Standupmaratonca in zanima jih, kdaj bo spet kaj tekel. Vsakemu pove, da bo od 18. do 20. septembra 48 ur neumorno krožil okoli Rožnika in zbiral denar za otroke. Vsi obljubijo, da pridejo. Jaz vem, da bo on to zmogel. Nedolgo nazaj je v enakem času pretekel 45 krogov okoli blejskega jezera, zdaj, ko pa bo to počel ob spremljavi športnih in kulturnih kolegov ter nepogrešljive stand-up komedije, pa bo vzdržljivost zgolj še nadgrajena s spektakularnostjo.

Spektakularni pa so bili tudi moji občutki ob vzpenjanju po potki, ki je bila zarezana v navpični klanec, klanec, ki se je veličastno dvigal proti nebu in lahko bi rekla, da sem se počutila kot mravlja, ki je padla v kamniti terilnik za začimbe. Okoli in okoli mene so se dvigale sivkaste skalne gmote, ki so jih tu in tam prekrivale snežne zaplate, spet drugič so na njih vztrajno rasle zelene trave, brez katerih bi bilo le težko verjeti, da se v tem kamenju skriva življenje.

V nekem trenutku se, kot že stokrat pred tem, samozavestno odrinem po skali navzgor in se pri tem zaletim v njegov nahrbtnik. »Psssst,« mi najavi posebno priložnost, ki se naslika pred najinimi očmi. Pogledam čez njegovo ramo in tam, le kakšne tri metre stran stoji pravi pravcati kozorog. Zre nama v oči, ležerno, ne napadalno. Vidi se mu, v tem njegovem pogledu, da sva že tisoči primerek človeških pojav, ki jih je videl v svojem kozjem življenju, midva pa sva vseeno impresionirana nad njegovo neustrašnostjo in trenutkom, ki se nama zdi nepozaben, tako zelo, da kar oba iz žepa vlečeva telefone in slikava ter snemava, da se slučajno ne bi zgodilo, da bi kaj takega ostalo ne arhivirano. Očitno je ta kozorog navajen tudi pametnih telefonov … morda celo naveličan, saj se nato povsem nezainteresirano sprehodi mimo naju v dolino.

Seveda ne po potki, ampak kar navpično dol – kot da sploh ni neprehodno strmo! »Le kaj ima danes na urniku,« si mislim, rečem pa nič. Priznam, malo sem na tej točki že bila utrujena, sploh ob misli, da me čaka še vsaj dvakrat toliko hribolazenja v naslednjih treh urah. In strmina, ponavljam še enkrat, je bila neizprosna. Saj vem, da sva šla na Triglav, na našo najvišjo goro v državi, toda vseeno sem upala na kakšno travnato planoto po kateri bi po Kekčevo zavriskala medtem, ko bi se sprehodila med kravami. Namesto tega živa skala, klini in jeklene vrvi. In tega je bilo vedno več. Mimo ogromne skale, ki ji je ime Debeli kamen, do tabel, ki ti vzamejo vso motivacijo, ko prebereš, da je do prve koče še celo uro hoda. In to kljub temu, da v daljavi že lahko vidiš njeno drugo nadstropje. Čez hribe in doline, seveda. Še nekaj gazenja pa snežnih zaplatah in snega v čevljih, gor in dol, in potem končno zelena polkna na temno rjavem lesu – Staničeva koča. Vse imava s seboj, zato si sposodiva samo klop in mizo, na kateri razgrneva prvo malico. V starih časih bi to bila mrežna pečenka v beli kajzerici, s kumaricami, danes pa je pač veganski toast z arašidovim maslom in bio brusnično marmelado. Pa beljakovinske ploščice, po katerih naju že čez nekaj minut napihne kot žabi. A to naju seveda ne ustavi. Malo sva že na tesno s časom, ker želiva ujeti sončni zahod, na vrhu seveda. Preoblečeva potne majice in kratke hlače zamenjava z dolgimi. Nenazadnje se pozna, da sva prečkala 2 300 m nadmorske višine in poleg rahlega glavobola zaradi nekoliko redkejšega zraka (in sploh ne zaradi napora), veter opozarja tudi na gorske temperature, ki so kljub poletnemu soncu, bolj kot ne, jesenske. Začneva pot proti Kredarici. Nekaj motivacije je še ostalo, ker ena ura, kot oznanja rdeči smerokaz, res ne zveni veliko, če je za teboj že tri ure hoda. Vendar pa se ta ena ura izkaže za peklensko. Njega pretežak nahrbtnik, v katerem nosi tisoč kosov oblačil za preobleč, dve samonapihljivi blazini, dve zimski spalni vreči, nešteto vrst oreščkov, beljakovinskih tablic in gelov, dve termovki s čajem, zobne ščetke in ostale taborniške pripomočke, reže v ramena, meni kolena škripajo tudi brez pretirane teže v nahrbtniku. Stopnice se kar ne nehajo, vedno več je klinov in previsokih skalnih prestopov, predvsem pa je preveč vzponov in spustov, da bi se človek počutil kakorkoli progresivno. Toda, po petdesetih minutah vendarle planota podobna luninemu površju, lična lesena ograja brez namena in le nekaj metrov naprej, v luknji pod dejanskim vznožjem treh glav, ona, težko pričakovana, sivoglava, Kredarica. Za trenutek se mi zazdi, da sem že na cilju. Prav vidim se, kako grabim po kislem zelju in ajdovih žgancih in vse skupaj zalivam s planinskim čajem in medom. In ta vizija me lahkotno kot le kaj ponese na vhod te opevane koče. Na vratih, seveda, piše, da je vstop brez mask prepovedan. Kar je zelo skrbno, obenem pa ne morem mimo nelogične misli, kako bi nekdo, okužen s strašnim virusom COVID-19, sploh zmogel pot, ki je bila v tistem trenutku za menoj. Ampak ja, ko je vojna, je vojna za vse, zato potegnem čez nos svoj buff in vstopim z velikim pričakovanjem majhnega otroka. In zdaj ne morem lagat. Poleg hlada, še neposrečena enostavnost notranje opreme, ki je tam najbrž že od zmeraj. Pa sprehod mimo zastekljenega prijavnega okenca za prenočišča (midva ga ne potrebujeva, a o tem ne smeva govoriti), spust po par stopničkah in šank iz sedemdesetih. O cenah ne bom izgubljala besed, ker se pričakuje, da bodo nenormalno visoke. Toda ponudba, priznam, okrnjena do obisti. A oko se mi vsekakor ustavi na orehovih štrukljih, ki me takoj razveselijo. In potem še na ajdovih žgancih s kislim zeljem. Hmmm, orehovih štrukljev nikoli, ampak res nikoli ne zavrnem, tokrat pa je bila ekstremna situacija in prav nažrta sem že bila čokoladnih tablic in oreščkov, torej sladkega. Zelje bo. In ajdovi žganci. Za oba. Zadnja okrepitev pred vzponom na najino prenočišče. Še hiter obisk stranišča, ki ga preprosto moram omeniti v tem zapisku, četudi vas morda ne zanima. Štrbunk, sicer med zidovi koče, pa vendar, smrdljiv, hladen in polomljen. Zakaj?!

In se že prebijava čez snežno zaplato, ki vodi v živo skalo, preko katere so napete jeklene vrvi. Mimo naju spet kozorog, če ga ne bi videla tako zelo od blizu, bi prisegla, da je uporabil svoja skrivna krila – kako bi sicer lahko po tako gladki steni stekel navpično v dolino?! Vsake toliko jeklene vrvi zamenjajo klini in v tem trenutku se, medtem ko se le par centimetrov od mojih korakov skalovje strmo reže v globine, resnično odločam o tem, kaj mi je ljubše. Tudi zanj me po tihem skrbi. Nahrbtnik je vsekakor pretežek za takšne podvige in najbrž ga ves čas zanaša iz ravnotežja. Potem pa še te žalostne table in tablice, na katerih je vsakih nekaj metrov zabeležena smrt kakšnega najinega predhodnika. Večinoma zaradi strele. To me vsaj malo potolaži, ker je vreme v tej najini zgodbi pač nekaj, nad čemer se pa res ne moreva pritoževati. Zelo kmalu postane tudi jasno, da bova ujela sončni zahod. Sončni zahod na vrhu Triglava! In potem še vzhod, vmes pa zvezde in luna. Neprecenljivo.

Ura je nekaj minut čez osmo zvečer. Končno priplezava na vrh. Aljažev stolp je bistveno manjši, kot sem si predstavljala. Kar takoj ga uporabim za preoblačilnico. Odenem se v večerno toaleto, kar pomeni #standupmaratonec majico in zimsko kapo. Ker sta v tistem trenutku na vrhu še dva Čeha, ona, ki se slika zgoraj brez proti soncu, ki zahaja in on, ki ima podobno velik nahrbtnik kot midva, zato naju za trenutek zaskrbi, da sta se tudi onadva odločila noč preživeti na vrhu. Hitro rezervirava edino ravno ploskev na vrhu, potem pa pohitiva na rob, od koder si privoščiva veličastne barve sonca, ki zahaja za obzorje najinega sveta.

Ko sonce zaide se zmrači in pojavijo se sumljive meglice. V zraku se dvigajo kot para iz kuhajočega lonca in spomnijo me na meduze iz grozljivk, ki v nekem trenutku prekrijejo sleherni kotiček filmskega platna. Seveda me to vznemiri, še posebej, ko ugotoviva, da te meglice mislijo resno. Povsem brezobzirno namočijo vse, kar ni bilo pospravljeno v nahrbtnike. Med drugim tudi mojo spalno blazino in nekaj oblačil. Čeprav nama je, sicer nočnima ptičema, povsem nenaravno zaspati pred deseto uro, ugotoviva, da bi, glede na mokro sopihanje gore, ker ji krativa nočni mir, bilo smiselno čimprej zlesti v spalne vreče in zaspati. Nenazadnje bova za sončni vzhod morala vstati pred peto uro. In narediva tako. No, še preden zares zlezeva vsak v svojo spalno vrečo, se najprej poskušava stisniti v eno, za malo romantike in kot naročeno takrat vzide rdeča polna luna. Vzhičenost nad trenutkom prepreči, da bi moj um krvavo luno spet povezal z grozljivkami. Meglice naju kmalu po tem, ko se zapečativa vsak v svojo spalko, pokrijejo z mokroto in veter ohladi sleherno zaupanje v to, da bo ta spanec udoben. Ali da bo sploh. Kovinska zastava na Aljaževem stolpu vse nočne ure neumorno prepeva žalostinke in luna sveti, kakor da tekmuje z okroglimi švedskimi lestenci v Ikeji. Malo smrčim jaz, malo on. Najbrž je vsak od naju zaspal za nekaj minut, mogoče celo za kakšno uro ali dve, a tega ne bova nikoli zares vedela. Čas na takšnem kraju in v takšnem mrazu se povsem izgubi in padeš v nekakšen mehurček brezčasja in brezmejnosti. Morda pa prav to iščemo, ko rinemo v takšne ekstreme.

Končno se oglasi budilka na razmočenem zaslonu pametnega telefona, ki oznani, da mi ne bo potrebno več čakati v drgetanju in mokroti. Lahko vstanem. Nov dan. In nova družba. »Dobro jutro,« pozdravi nek štajerski par, oba z gromozanskimi fotoaparati, medtem ko se midva nerodno kobacava iz spalnih vreč. Kmalu za njima še en par, s kuhalnikom za kavo. Pa še nekaj posameznikov. In Čehi. Vsi so prišli na sončni vzhod. Sonce nas ni pustilo na cedilu. Dolgo je z zlato-oranžno barvo naznanjalo svoj prihod, nato pa je pretegnilo žarke izza oblaka in nas vse nežno pobožalo po pričakujočih pogledih. V tišini smo stali in si dovolili uživati sleherni trenutek sončevega spektakularnega vstopa v šesti julij 2020.

Potem pa, ko se je sonce v popolnosti razbohotilo na nebu, so vsi, prav vsi, krenili nazaj dol, proti Kredarici. In spet sva ostala sama. Čas za Luisa Armstronga in njegov What A Wonderful World in to na zvočniku. Zakaj pa ne, če lahko?

No in potem spust. Zeblo naju je že pošteno in lakota se je prikradla skupaj z mislijo na orehove štruklje, ki sva jih prejšnji večer zamenjala s kislim zeljem. Spet jeklene vrvi in klini, le da tokrat s povsem druge perspektive. Če bi ljudje vedeli, kako neprijetno bo potem plezati po skalnih grebenih navzdol, se najbrž sploh ne bi vzpeli na vrh. Toda, ko si enkrat že tam, ti ne preostane nič drugega, kot da se vrneš po isti poti, kot si prišel. Hočeš nočeš. Greš. In sva šla. On s težkim nahrbtnikom, jaz z betonom v nogah. In potem se je okoli kolena prikradla še ostra bolečina, ki me ni hotela zapustiti vse do ravnine v dolini.

Pri prvem spustu, torej proti Kredarici, naju je počastila še Slovenska vojska in njihov filmski prihod s helikopterjem. Sveže sestavine za zajtrk?  »Štruklji so šele od desetih naprej. Zdaj imamo samo jajca,« trdo kot posekan hlod pove natakarica z rožnato masko na obrazu. Pa neeeeee, ne nama štrukljev vzet! Seveda ne bova čakala do desetih, ura je bila malo pred deveto in bila sva utrujena in izstradana. Zato sva vzela tista jajca s sirom in se delala, da  je to prava izbira za pot, ki naju še čaka. Slednje se je že zelo kmalu izkazalo kot čista iluzija. Že prvi hrib, ki se vzpenja od Kredarice proti nazajpoti naju je odrival proti najini volji. In potem je sledilo še tisoče bolečih in preutrujenih korakov, ki so se izgubljali v sili gravitacije in trenja na prodnatih potkah, vtisnjenih v strmino s takšnim zanosom, da sem se v svoji glavi ves čas borila z mislijo na to, da morda ne hodiva po isti poti nazaj, kot sva včeraj prišla. Ampak bila je ista pot. Pri sestopu še bolj strma. Še bolj neusmiljena. In zato sva samo hodila in le malo govorila. Vsak zase je trpel in se mučil. Zame je to bilo doživljanje, ki ga že dolgo nisem občutila. Že kot otrok sem se uprla staršem in rekla, da ne bom z njimi hodila v hribe. Ker zakaj bi nekdo sploh kadarkoli hodil v hrib in potem nazaj dol?! Zdaj pa sem se spet spravila v to situacijo. Ampak na Triglav moraš it. Moraš pokazati zanimanje za vrh svoje dežele in moraš preizkusiti trdnost svoje volje in upogljivost svoje neustrašnosti na poti, ki vodi na Triglav. In zato sem, kljub vsem bolečinam pri sestopu in utrujenosti, ki je meglila moje dojemanje nazajpoti, v sebi čutila neizmerno zadovoljstvo. In veselje. In hvaležnost. Tudi zato, ker sem to naredila z njim, ki je takšnih podvigov vajen, a mu tudi tokrat ni bilo lahko.

Spet razbeljeni kamni hudournika. Spet borovnice. Tokrat si jih privoščiva, eno po eno. Spet Volvo, pod spokojnim borovcem. Spet življenje, ki teče naprej. Enako kot prej, le da z eno majhno spremembo – z občutkom čiste zmage nad vsakim pomislekom, ki bi me kdaj prej utegnil prepričati, da se srcu ne splača slediti, še posebej ne na 2864 m visoko gmoto skalovja. Zamislim, ki se pojavijo v naših glavah, je treba slediti. Vedno. Na konec sveta, če je potrebno. Ali pa na vrh.

TUKAJ PA ŠE VIDEO #TOJETO: