ESEJ O ZDAJ – tekmovalni esej za Najboljši slovenski esej 2017

»Kaj pa Vi počnete?« me vprašajo radovedni obrazi, ko se moj moški predstavi kot gradbeni inženir ene izmed najbolj stabilnih avstrijskih korporacij. »Jaz pa sem pisateljica,« jim odgovorim in nato opazujem njihovo grimaso, ki se skuša obdržati v pristnem navdušenju, vendar kljub temu nekje iz ozadja priznava zmedo polno vprašanj tipa »pa se od tega lahko živi?«. To, da je pisanje bilo najmočnejši del mojega izražanja že v otroštvu, sem dokončno zatrla v najstniških letih, letih, ko človek želi razmišljati »bolj odraslo« in sem ljudem, ki jih je zanimala moja prihodnost, vedno razložila, da bi sicer rada bila pisateljica, toda ker se od tega ne da živeti, bom verjetno počela kaj drugega. Zanimala me je še arhitektura, ker si arhitekt, za razliko od pisatelja, lahko brez sramu postavi spomenik v obliki velikanske stavbe za več desetletji, morda celo stoletij in obenem svoje delo pošteno zaračuna. Na koncu sem pristala pri študiju podjetništva, kar se mi še danes zdi dobra odločitev, saj mi je ta študij omogočal ohranjanje svojega filozofskega in vizionarskega pogleda na svet ter me celo vzpodbujal k razmišljanju o karieri, v kateri bi lahko ostala samosvoja. Tako se je tekom študijskih dni pisateljstvo vrnilo vame, kot se vedno znova v naša življenja vrača spomladansko sonce. Ker je to pač naravno. Pisanje je postajalo moja osvoboditev, čeprav je to v bistvu vedno bilo, vendar pa si kdaj prej nanj nisem upala pogledati s tega vidika. In ko sem diplomirala z diplomskim delom o tem, kako zelo so v resnici lahko srečne ženske sodobnega sveta, če delajo to, kar jih veseli, sem napisala še svojo prvo knjigo. In si na glas priznala, da sem pisateljica. Pisateljica v srcu in pisateljica v resničnem svetu, kjer moraš služiti denar. »Pogumno,« je tu in tam kdo komentiral to mojo odločitev in oba sva vedela, da ima prav. Reči, da si pisatelj in nič drugega ob tem, je v današnjem svetu pogumno. Zakaj, medtem ko še ustvarjalnim arhitektom ne gre preveč dobro, so ustvarjalni pisatelji, še bolj redka, predvsem pa ne preveč iskana, vrsta uspešnih »umetnikov«. Veliko jih je na silo, ali pa zares, zafrustriranih in pišejo temačna besedila, ker je to pač eden najmočnejših pisateljskih vzorcev že več stoletij, sploh ko govorimo o slovenskem pisateljevanju. Še več jih je takšnih, ki pišejo plastično in mimogrede, tako malo za zraven, da jim ne bi bilo potrebno priznati, da so pravemu pisateljevanju že zdavnaj odrekli svojo dušo. Nekaj pa nas je takšnih, ki pišemo, da bi z besedami polepšali svet, da bi ljudem spet vrnili vero v ljubezen in sonce, da bi z besedami zdravili obupane prebivalce krasnega novega sveta. Seveda je naša, z rožnatimi očali zapisana besedila veliko težje prodati, kar je primerljivo z usodo veselih novic v novinarstvu, ki ne prinašajo dovolj branja in posledično ne dovolj denarja. Med Slovenci se že od nekdaj, najbolj izmed vsega, prodaja beda…to je nekako čutil že Cankar. Toda, če bi to bilo res, mar ne bi pisatelji v tem času veliko bolj pridobili na ugledu in bi do danes pisateljstvo postalo eden izmed najbolj donosnih poslov?

Zame so knjige bogastvo, ker odražajo duh nekega časa, toda tudi zato, ker te mnoge izmed njih potegnejo v svoj domišljijski svet in te prepričajo o tem, da vsakodnevna realnost ni nujno zlo. Ko prebiraš dobro knjigo, si lahko kot ptica; osvobojen od trdnih tal in povzdignjen od vetra, ki te nosi tja, kjer še nisi bil. Zame so dobre knjige terapevtske in njihovi stvaritelji so stvaritelji novih misli, ki presegajo vsakršne družbene norme in okvirje. Dobra knjiga je tudi zmeraj nekako uporniška proti vsakodnevnemu gnevu resničnega življenja in ko jo prebereš se počutiš vesel in napolnjen z radostjo, ne pa prazen in izgubljen.

Smo uokvirjena družba, četudi se želimo tolažiti z iluzijo o svobodi in sodobni brezmejnosti. Otroke učimo o tem, da so lahko vse, kar si želijo, nato pa mladim odraslim režemo krila, ko jih trepljamo po rami in prepričujemo, da je resničnost kruta in neprizanesljiva. Da sanje spadajo v otroštvo, v odraslosti pa je čas, da se živi znotraj okvirjev in pričakovanj. Ta so seveda, kakor dekliška kita, prepletena z največjo vrednoto naše družbe – denarjem. Globoko v sebi sicer vsi čutimo, kako nas ta kita, kakor kraljevi piton, stiska okoli vratu, toda ravno zato, ker si jo predstavljamo kot mogočno kačo, se ne upamo upreti. Če je ne bomo vznemirjali in se ji upirali, se tolažimo, nas najverjetneje ne bo zadušila in požrla, pa čeprav vsake toliko katerega izmed naših znancev zaduši in požre do smrti.

Pod srcem mi je tesno, toda od radosti. V meni raste otrok, sin. V meni raste novo življenje, čisto in pripravljeno, da ljubi. Ljubezen je edina sestavina, s katero se rodimo in se nam je v resnici ni potrebno učiti – čeprav nas prepričujejo drugače. Pravijo, da se moramo ljubiti naučiti, najprej sebe, nato druge in tako naprej. Otrok je najbolj radosten človek prav zato, ker je neomadeževan od pričakovanj, pravil in okvirjev. Vse kar čuti in počne je zato, ker ljubi. Od otrok se lahko spet naučimo svoje pristnosti in odkrijemo najenostavnejšo pot do sreče. Pa tega nihče ne želi slišati. Vsi gledajo na otroke kot na mladiče, ki se morajo še toliko naučiti o življenju. Na primer, morajo se naučiti o tem, kako ne moreš nikomur zaupati, o tem, kako je krasti in lagati nepošteno, a včasih drugače ne gre. O tem, kako pomembno je, da znaš vedno najprej poskrbeti zase in da ne sanjaš velikih sanj, ker jih ljudje okoli tebe verjetno tako ali tako ne bodo razumeli. Deklice se morajo naučiti, da jih bo svet vedno silil k dokazovanju, obenem pa se morajo naučiti tudi, da je njihova moč v absolutni neodvisnosti od moških – bolj bodo neodvisne in samozadostne, bolj bodo…hm…ta stavek se nikoli zares ne zaključi, ker je zaključek o sreči neresničen, zaključek o osamljenosti pa preveč boleč. Dečki, po drugi strani, se morajo naučiti, da je ubogljivost najboljša pot do miru. Lahko so junaki, toda ne preveč postopaško, ker se junaštvo od njih vendarle pričakuje povsem samoumevno. Najbolje je, da se osredotočijo na služenje denarja, saj bodo tako lahko počeli, kar bodo želeli, tudi tam, kjer denar nima nobenega pomena. Dečki se tudi morajo naučiti, da je kavalirstvo nekaj zastarelega, ker je danes bolj pomembno, da znaš poskrbeti za svoj individuum, z dekleti in z ženskami, pa je tako ali tako nemogoče živeti brez nekakšne žrtve. Vsak deček se mora naučiti, da ljubezen boli, okrepiti svoj oklep in nato končno povsem hladno postopati po svetu brez ljubezni, ker ta je za mehkužce in nikoli ne prinese nič dobrega.

Veselim se rojstva svojega otroka. Rodil se bo v toplo spomladansko sonce in njegov dih bo poganjal njegovo mlado srce, prav tako, kot vetrič poganja bele puhaste oblake, ki potujejo čez svetlo modro nebo. Vse bo tako naravno okoli njega in v njem. Njegova ljubezen bo pristna in moja prav tako, ker je ustvarjena v meni že odkar sem se rodila kot deklica, torej ženska, ki lahko brezpogojno ljubi svojega otroka, brez da bi jo to kdo moral naučiti. Skozi bolečino, ki bo presegla vse meje, ki jih bom do tistega trenutka poznala, se bom naučila brezpogojno ljubiti in zaupati svoji ženstvenosti. Končno.

Toda, kako zelo bo trpela moja materinska ljubezen, ko bo moj otrok odraščal v tem krasnem novem svetu? Ko bodo družbeni okvirji hlastali po njegovi svobodi in ga bom vedno znova morala opominjati na to, kdo je in kje se v resnici skriva radost življenja. In kaj, če mi nekega dne ne bo več verjel? Kaj, če nekega dne ne bo več zaupal moji brezpogojni ljubezni in ga bodo odpeljali na vozovih sodobnega materialističnega suženjstva? Ali bom to lahko prenesla? Ali pa bom takrat tudi jaz nehala verjeti v moč rožnatih očal in bom pisala samo še o bedi, ker se to najbolje prodaja…?

Nekega dne sem sanjala o svoji deželi. Lepi, mirni, tako neokrnjeni, kadar si jo predstavljam v zeleni barvi, po drugi strani pa tako ranjeni, kadar pomislim na ljudi in njihove bolečine. V teh sanjah je Slovenija bila spet tako čarobna kot včasih, ko sem se je ponosno veselila z otroškimi očmi. Bila sem spet del tega pravljičnega sveta, majhnega, vendar pestrega. Rutinskega, vendar srčnega. Ljudje so dovolili, da jim je sonce božalo obraz in zrak je bil čist in svež. Drobne stvari so sliko delale tihožitno, pa vendar je tišina bila glasna – odzvanjala je skozi srce, ki je utripalo zaupljivo in pomirjeno. Dom, kot sem ga zmeraj poznala, je bil spet tukaj, prav v takšni idealni podobi, kot sem si jo vtisnila v spomin. Hiša in vrt, pekarna in sladoledar, ki je sladoled zmeraj pomočil v tisto čarobno čokolado, ki se v trenutku spremeni v slastno skorjico. Vse okoli mene je imelo pomen, toda ta pomen ni kričal vame »uživaj me!«. Samo bil je tam in jaz sem ga čutila kot večno ljubezen kraja, ki mi je nudil zavetje tudi takrat, ko so moje zamisli in predstave o prihodnosti bile povsem brez meja. Toda potem sem se prebudila in odprla oči. Zagledala sem grško moder strop svoje spalnice v majhnem dunajskem stanovanju. Ta moder strop me vedno znova prepriča, da naj še malo sanjam o lepih stvareh, vendar potem vstanem, posteljem posteljo, da me bo zvečer spet pričakala kot nova in se napotim v kuhinjo, ki je del dnevne sobe. K sreči ima ta prostor velikanska okna v svet zelenih sosedskih balkončkov. Srečneži sosedi imajo balkone, jaz imam samo to veliko okno in nekaj zelenih rastlin, ki predstavljajo naravo v mojem domovanju. Odprem hladilnik in iz zmrzovalnika vzamem domačo potico moje tašče, ki sem si jo v nedeljo pripeljala iz Slovenije – do kosila bi se morala odtaliti. Pozajtrkujem črni kruh z bučnim namazom in kakav, tako kot mi je včasih pripravljala oma. Nekaj obveznih ritualov v kopalnici, nato pa s psom na sprehod. Na križišču me pozdravi sosed, poštar nekaj korakov naprej, spregovori z menoj nekaj o vremenu in o tem, kako sem kljub temu, da je moj nosečniški trebuh zdaj pa res že velik, še zmeraj enako lepa. Po poti proti parku se ustavim v pekarni, ki je hkrati kavarna, in kupim brezkofeinsko kavo za zraven. Prav takrat name posije sonce in začutim hrepenenje. Soseska, v kateri živim na Dunaju, je sicer simpatična in v veliko pogledih spominja na domače kraje. Vendar to ni dom. Velikokrat je sicer topleje in prijazneje, kot bi bilo dandanes doma, toda občutka, da je vse skupaj samo kulisa, se je nemogoče znebiti. Dunaj je postal moja kulisa za dom, ker se je tisti pravi dom spremenil v kuliso satirične predstave, ki nikogar več ne zanima, saj se vedno znova in znova ponavlja. Zbežala sem, ker mi je nekdo doma poskušal zvezati roke in pristriči krila. Verjela sem, da bom z begom v nove kraje lahko vse, kar sem si zmeraj želela. Dunaj me je pričakal ves bleščeč in veličasten. Veselil se je moje ustvarjalnosti, vsaj tako se mi je zdelo, želel je, da delam to, kar me veseli. In tako sem večino svojih dni na Dunaju, potem, ko sem se končno odpovedala domu in se preselila v prestolnico Avstrije, preživela v dunajskih kavarnicah in pisala. Zvoki velikega mesta so me navdihovali, utrip, ki se je iskril v tramvajih, množici koles in pešcev ter v konjskih vpregah, me je prepričeval, da sem v tem kraju lahko vse, kar si želim. In zato sem pisala. Pisala sem in se vračala k sebi takšni, kot sem bila, še preden me je slovenska družba za nekaj let uokvirila v eno svojih slik. Toda, pisala sem v slovenskem jeziku. Zakaj, to je bil edini jezik, v katerem sem imela zadosten nabor besed, da sem lahko pisala o stvareh, ki so brezmejno vrele iz mene. In takrat se še nisem zavedala, da prav s tem kujem okove okoli svoje naivne duše. Nisem si želela iskreno pomisliti o tem, da je slovenski jezik stvar Slovencev in nikogar drugega na svetu. Nisem želela razmišljati, da so moje besede zapisane za ljudi, ki žive v krajih, iz katerih sem zbežala. Nisem si želela priznati, da me Dunaj ne bo nikoli v resnici razumel. Da bo moje pisanje za Dunaj ostalo nepomembno in povsem brez moči.

Ali naj pišem v nemščini? Ali v angleščini? Samo zato, da bi se zlila z okoljem v katerem živim, ali naj leta in leta vložim v učenje drugega jezika in zavračanje slovenskega, ki ga ljubim in ki bo v resnici zmeraj edini jezik, ki bo kdaj zmožen povedati moje bistvo? Ali ne bi učenje in pisanje v tujem jeziku spet pomenilo uokvirjanje v družbeni okvir??

Tako razpeta sem, ker sledim svojim sanjam, svojemu srcu, ker delam to, kar me veseli. Učili so me tako; naj delam to, kar me veseli. In ko so mi potem poskušali te sanje odvzeti, sem zbežala, zapustila dom, kot že tisoče svobodnjakov pred menoj.  Sprašujem se, ali so »uokvirjeni« sovrstniki bolj srečni, ker so se uklonili, a so vsaj doma. Seveda niso, v to sem prepričana, vedno znova, ko jih vidim. Na hitro in po pregledu njihovega spletnega profila že morda tako izgleda, toda, ko začutim žalost tega sveta z vsemi svojimi čuti vem, da množice niso srečne. Niti radostne niso. Veselijo se zlagane sreče, česa globljega jim ni več dano čutiti. Ves čas hrepenijo; mislijo, da po stvareh, vendar v resnici po ljubezni, miru in preprostosti življenja. Jaz pa ne? Prebegla v mesto blišča pišem v kavarnicah, se sprehajam po parkih in v nemščini naročam kavo za zraven… mar jaz ne hrepenim po preprostosti življenja? Ja, pač. Po tistem domačem soncu, ki boža lice, po tistem zelenem svetu, ki je bil čaroben in v slovenskem jeziku. Po tistem življenju, ki je bilo ravno prav veliko za moj mir in za moje sanje. In žalost zajame še moje srce, ko pomislim, koliko nas je, tako izgnanih zaradi svojih prevelikih dimenzij, toda osamljenih v tujih svetovih, kjer naše dimenzije tudi ne najdejo pravega mesta. Oh, kako radi bi vsi mi mladi ustvarjalci živeli v svoji deželi, kako radi bi ustvarjali za njo! Toda kruh in voda nam je premalo za dostojanstvo, ki smo ga vzeli za svojega v času odraščanja. In zato postopamo po odrih z bleščečimi kulisami tujine, kjer so z nami prijazni in spoštljivi in človek bi hitro pomislil, da nam gre veliko bolje, kot tistim, ki so ostali. Pa ni tako. Spet trpimo, samo na drugačen način. Tisti, ki smo odšli, smo namreč odšli zato, ker smo želeli biti svobodni v svojih sanjah in načrtih. Odšli smo, ker se nismo želeli sprijazniti s poniževanjem in razvrednotenjem vsega, kar smo začutili kot plemenito v otroštvu. Toda v resnici si nikoli nismo želeli biti tujci. Navzven izgleda, kot da smo šli s trebuhom za kruhom, kakor naši dedki in babice po drugi svetovni vojni. Pa to ni resnica. Mi mladi smo odšli, ker smo se počutili izdani od domačega kraja, ki nam je zmeraj obljubljal varnost in zavetje. In ta kraj še vedno ljubimo, ker mu globoko v sebi sploh nismo zamerili, toda vrniti se ne moremo. Kako neki, ko pa se še zmeraj ni nič spremenilo. Lepa slovenska drevesa sicer še stojijo in zrak je še vedno čist, toda od tega mlad ustvarjalen človek ne more živeti. In to ne samo v eksistenčnem smislu, pač pa tudi v smislu zdravja njegove duše. Kakor smo bili cenjeni kot slovenski otroci, bi si želeli biti cenjeni tudi zdaj kot mladi odrasli. Želeli bi ustvarjati boljši slovenski svet, ker imamo glave polne navdiha, želeli bi rojevati otroke v dom, ki je neokrnjen in lep. Želeli bi živeti v svoji Sloveniji in se izražati v slovenskem jeziku, toda nikogar ni v Sloveniji, ki bi to želel z nami. So samo tisti, ki nas obsojajo za izdajalce in tisti, ki se hvalijo z našimi uspehi v tujini. In zato ostajamo za mejami tujine in se vračamo s hrepenečim srcem v slovenske kraje obujati spomine na svoje otroštvo. Svoje otroke skušamo učiti o lepotah dežele, od koder se v njih pretaka kri, in o pomembnosti slovenskega jezika, ki je, za razliko od njegovih lastnikov, ponosen, veličasten in neuničljiv. Globoko v sebi se želimo vrniti in otroke vzgajati v Sloveniji, vendar za njihovo dobro, jih raje negujemo v gnezdih tujine in upamo, da jim bomo Slovenijo vseeno uspeli predstaviti kot posebno deželo, kjer se narava zliva s človeško radostjo zaradi drobnih trenutkov, ki jih lahko začuti tisti, katerega srce je odprto in pogumno.

Življenje je težko, kot pravijo Slovenci. Toda lahko je tudi zelo lepo. Tudi to reče kdaj kakšen Slovenec, ko se za trenutek zave bistva življenja in začuti svoje srce. Pomislite, kaj vse lahko vidi nekdo, ki vidi s srcem – ki gleda preko okvirjev! Cvetoče prebujanje narave, ki je enako tistemu prvemu vdihu otroka, ko se v prelivanju bolečine in radosti rodi v svetlobo. Ptičje petje, ki gane dušo enako kot najskrbneje zaigrana simfonija v koncertni dvorani. In tisto, kar je najlepše, je človekov nasmeh iz srca, ki stisne njegove oči med smejalne gubice in pokaže vse njegove zobe, a je takrat ta človek vseeno najbolj simpatično bitje na svetu. Nihče ne more ob pogledu na to ostati resnoben in hladen, preprosto ne gre! Oh, ko bi se ljudje zavedali, da je sreča vse okoli njih, čeprav jo iščejo tam, kjer je zagotovo ni. Ko bi ljudje vedeli, da v svojem življenju prodajajo svoj čas in zdravje zato, da bi imeli kje spati, preden gredo naslednji dan spet v službo. Ko bi le vedeli, da žrtvujejo veliko več, kot se jim zdi, samo zato, ker nimajo časa, da bi o vsem skupaj malo razmislili. In ne samo časa, nimajo niti prostora v glavah, da bi svoje doživljanje spremenili v misli in misli v spoznanja… Utrujeni živijo svoja življenja, in ne glede na to, kako zelo se cvetlice v njihovem svetu trudijo bujno cveteti ali ptiči radostno peti, hodijo naprej proti svojemu koncu. Nemočni. Izčrpani. Nepotolaženi. Na ramenih nosijo kraljevega pitona, ki se ga na smrt bojijo in ga zato pridno hranijo z izpolnjevanjem materialnih hrepenenj, ki so zato prej podobna žrtvenim jagnjetom kot pa trenutkom radosti. Jaz pa ne morem tako. Preveč jasno vidim zmoto v takšnem početju. Preveč mi pomeni ljubezen, ki sem jo gojila v sebi iz otroštva. Preveč mi pomeni priložnost, da se učim o resnici življenjskega pomena. Jaz ne morem biti uokvirjena slika tega krasnega novega sveta.

Pisateljica sem. Nič drugega ne morem delati s srcem tako, kot lahko pišem. Nevidna sila polni mojo glavo z navdihom in sporočili za človeštvo vedno znova. In zato pišem. Življenje me nagrajuje tako, da mi predstavlja nove in nove radostne delčke sveta v katerem živim in me obdaja z vsesplošno ljubeznijo tistih, ki z užitkom gledajo moje iskrive oči, kadar jim govorim o svojih spoznanjih. S kraljevim pitonom sva zato v nekakšnem premirju, saj se mu dozdeva, da vendarle morajo obstajati tudi takšni, ki so bolj za okras kot pa za požret. To, da me ima za okras tudi sodobna družba slovenskega sveta, je grenkoba, s katero se moram soočati vsak dan. Redkokdo, v poplavi besedil, takšnih in drugačnih, zasledi moj zapis. In kar je še huje, redkokdo ga razume… in zato prebere celostno. Danes je vse poenostavljeno, tudi besedila, ki naj služijo bodisi za zabavo bodisi za strokovno utemeljitev kakšnega novega odkritja. Saj je tudi moj prvenec, četudi na prvi pogled komercialen in preprost, v svojem bistvu poglobljen do neskončnih razsežnosti človekovega obstoja in pomena. Ljudje, ki ga preberejo, se ne morejo načuditi dejstvu, da je to napisala (pre)mlada pisateljica. Navdušeni so nad vsebino, a nekako ne verjamejo vame. In tako se moje delo prodaja tiho in brez velike podpore medijev in založb – navsezadnje vendarle ni dovolj komercialno in dramatično, da bi se z njim dalo zelo dobro zaslužiti. Nekoliko domišljavo se tolažim, da nobenega Velikega pisatelja niso jemali resno v času njegovega življenja. Tudi pesnika ne, filozofa, slikarja ali glasbenika. V krasnem novem svetu namreč o pomembnosti nekega ustvarjalnega in srčnega človeka odloča trenutek njegove smrti. V krasnem novem svetu imajo največjo vrednost zamujeni trenutki, torej trenutki, ki se jih lahko samo spominjamo, kajti živeti jih tako ali tako ne bi znali. In zato v krasnem novem svetu mladi ljudje nimajo vrednosti. Preveč so sedanji, premalo preteklosti imajo za seboj in preveč prihodnosti pred seboj. Veliko se še morajo naučiti, nemogoče je namreč, da bi že zdaj vedeli vse. Ni se jih mogoče spominjati, ni jih mogoče ovekovečati skozi številke; leta, nagrade, zaslužke… Stvaritev mladega človeka zahteva, da jo sprejmeš in ceniš zdaj, v tem trenutku, v sedanjosti in brez predhodnih dokazil, tega pa krasni novi svet ne zmore.

Vsak čas ima svoje pasti in iluzije. Zato tako radi hrepenimo po dobrih starih časih ali pa sanjamo o čudoviti prihodnosti, za katero smo pripravljeni žrtvovati svoje življenje bolj, kot smo to zmožni dojeti. A glavna past sedanjosti je prav neoprijemljivost vsega, kar se je že zgodilo in vsega, kar bi se še naj. Pod pretvezo, da smo sami stvaritelji svojega življenja, mislimo, da lahko odločamo o tem, kam gremo in kje nas čaka sreča. Saj v resnici smo res sami svoje sreče kovač, vendar le kadar se zavedamo, da moramo sebe najprej spoznati, si nato dovoliti biti to, kar v resnici smo in na koncu sprejeti, da je naš obstoj na tem svetu vendarle namenjen temu, da bi rasli enako naravno, kot rastejo spomladanske cvetlice in dajali svetu svoje najboljše tako, kot ptice krasijo tišino s svojim petjem.

Krasnost človeka je v sposobnosti zaupati svojemu srcu. Krasni novi svet je zato lahko drugačen. Lahko je resničen.